Archive For The “Poročila s tekem in dogodkov” Category
Na tekmi v spomin na pohorski bataljon sem podoživljal mraz in sneg tistega dne, ko se je sovražnik spravil na borce te enote.
Že ko sem se odpravljal od doma sem slišal ženo kako je jodlala za mano, da sem najbolj neumen »homo sapiens« na celem svetu. Prav zadnja beseda pa je bila: “Srečno se vrni domov!”
Če sem kdaj dal prav ženski (to je bolj izjema kot pravilo), sem ji dal ta dan. Sneg je naletaval kot nor. Če nismo vozili takoj za plužno enoto, se je sneg oprijemal cestišča in delal zastoje. So se pa našli idioti, ki so po prehitevalnem pasu vozili, da se je samo črta naredila mimo Julke. Sploh nisem bil jezen, le »Srečno« sem mu zaželel! (več …)
No, pa sem prišel do časa, ko bom lahko napisal kakšno na račun tekem pod Gozdnikom.
Včeraj sem si malo skrajšal prste leve roke na cirkularko, ko sem delal panje za čebele, pa sem se usedel za računalnik. Andrej, to si me pa ti naučil. (Ha-ha-ha)
Naj priznam, da mi je to strelišče zelo pri srcu. Vedno grem z veseljem na to tekmo.
Zelo malo družin je v Sloveniji, ki imajo ime po osebah. Da bi imeli ime po narodnih herojih iz druge svetovne vojne, je meni uganka, če ima Jože Lacko sploh konkurenco v imenu. Jim zavidam, da so trdni in ne podležejo vse mogočim spreminjanjem, kar spominja na pretekle čase. Ker nisem vedel kdo je ta spoštovana oseba, sem na stricu googlu poiskal in prebral, kar je bilo dosegljivega o Jožku.
Imam kar malo slabo vest. Sploh ne vem zakaj nisem prišel na to tekmovanje že dopoldan. Vedno dosegam dobre rezultate na tem strelišču. To soboto me pa kar ni vleklo streljat. Ker imam mladega psa in sva prejšnjo soboto naredila izpit, s katerim je sedaj ravno pravni član zelene bratovščine, sem hotel z njim opraviti še lov na malo divjad. To nama je uspelo v popolnosti. Ta popolnost se kaže v tem, da nisem vedel kdo je bolj utrujen po koncu lova.
V prejšnjem prispevku o tem strelišču sem vam strelcem SD Velka obljubil, da se mi na naslednji tekmi ne bo nikamor mudilo in da bom celi dan visel pri vas.
No pa je prišel ta dan. Jaz nebi bil jaz, če se nebi zopet izgubil ob iskanju strelišča. Sreča v nesreči je ta, da skoraj vedno najdem dobre ljudi, ki mi pomagajo najti izgubljeno pot.
Letos je strelska sezona dolga. Spomladi si niti v sanjah nebi mislil, da bom zaključeval sezono v Beli krajini. Lani na tekmi v Velikih Laščah sem spoznal mlade fante, ki so se na moje veliko začudenje obnašali na strelišču, kot veliki strelci. Ravno ti strelci so me povabili na njihovo tekmo. Baje so pri njih nekoč že imeli tekme. Ko se je dogajalo menjavanje generacij, so na strelstvo v njihovi LD malo pozabili.
Če nas zmešanih nebi bilo, bi se normalnim zmešalo od dolgočasja.
Dobra misel za nas strelce, ki se vse nedeljske dneve srečujemo na strelskih tekmah. Koliko piknikov v organizaciji mojih prijateljev je minilo brez mene, ker sem zapravljal denar, ko sem streljal po zraku neke rumene diske.
Ko sem že mislil, da sem v kljunu Slovenije oddelal vse tekme se od nikjer pojavi še Velika Polana. Če sem čisto odkrit, sploh nisem vedel, da ta lovska družina obstaja. To sem zvedel šele v petek zvečer, 12 ur pred tekmo. Doma smo se že vse zmenili kaj bomo v soboto delali, ko dobim klic in obvestilo o tej tekmi. Vsi dogovori so padli v vodo.
Rogatec je moje posebno poglavje. Ker sem vsako leto prinesel domov vsaj eno prvo mesto, lahko rečem, da mi strelišče leži. Lansko leto sem dobil za prvo mesto teden toplic. Vrhunsko smo se imeli. Po skrivnih kanalih sem zvedel, da tudi letos razpolagajo s tako nagrado.
To strelišče bi obiskal v vsakem primeru, ker ga še nimam zapisanega in odstreljenega. Sem pa v enem letu slišal o njem vse mogoče štorije. To da imajo stroje v bunkerju še na žgance sem vedel že dolgo. Da pride pred serijo dečko, ki nalaga in usmerja goloba pri izletu, pogledati kje kdo stoji na začetku serije, sem pa zvedel od mnogih strelcev.