Kako je Pero premagal samega sebe.
Kar na nekaj tekmah sem opazil ekipo, kateri tekmovalci so imeli na hrbtu napis, da so iz lovske družine Kog. Ker tega strelišča še nisem imel v svoji evidenci, je bila nedelja idealna prilika, da to spremenim.
Ko bi vi vedeli kako se mi je cesta vlekla proti Ormožu in naprej proti Kogu oz. Vitanju. Potem ko sploh nisem pričakoval cilja, sem zagledal ob cesti parkirane avtomobile. Vedel sem, da sem prispel.
Rabil sem kar nekaj časa, da sem prišel na vrsto za streljanje. Medtem se sploh nisem dolgočasil. Rabil sem v možgansko memorio zapisati vse kote, višino, hitrost, svetlobo, razne vidne prepreke v ozadju, ki motijo oko pri letu golobov. To ne gre v trenutku v predalček med možgane. Vsaj jaz rabim določen čas za zapis.
V pravilih so imeli zapisano zelo veličasten stavek, »Naslednja serija vleče«. Odločil sem se, da se pojavim na liniji 2x za pokalno in 2x za nagradno. Po teh serijah bom že vedel, kako in kaj za naprej. Zadnje čase sem zadovoljen s formo na golobih. Tudi tukaj me ni zapustila.
Od 40 vrženih golobov, 40 zadetkov. Sem skoraj na glas pomislil, da se bi tukaj dalo nekaj narediti za dobro uvrstitev na tekmi. Ponovil sem 2x po 2 serije. Pri 7 seriji, ki sem jih streljal eno za drugim , me je začelo »pigati« pri zadetkih. 3x sem zadel goloba z drugim strelom. Nikakor se nisem mogel »resetirati«. Mogoče bi mi pomagal samo požirek osvežilne pijače ali ena dobra klofuta po ušesi in bi bil zopet stari Pero. Nič od tega nisem dobil. Tudi golob ni nič dobil. Kar cel je letel naprej. Nato zopet vse po starem.
Proti koncu tekme me je Joža, oziroma je ogrožal moj rezultat po prvem mestu na tekmi. Zmenila sva se, da se prijaviva v zadnjo serijo skupaj, pa da vidimo, koliko kdo velja. Bil je mrtvi tek. On polno serijo, jaz polno serijo. Premagal me je pa na pokalnem področju. Ustrelil je menda 6 serij po 10 golobov. Bi moral biti pa res malo »čuknjen«, če bi hotel iti z njim z ramo ob rami. Po 5 serijah pokalno sem bil ramo ob rami z Andrejem. Organizator je hotel odločiti, da je Andrej pred mano, ker se je prej prijavil na tekmo, kot jaz. Jaz sem se strinjal. Temu je odločno nasprotoval Andrej. Na vsak način je hotel, da se na liniji zmeniva, kdo je boljši. 10x mi je rekel, da pričakuje pošten boj. Dobil sem občutek, da mu je zrasla samozavest, da se je upal udariti z mano. Tako je tudi prav. Če se bo vedno skrival za nekimi razlogi, ne bo nikoli strelsko in psihično zrasel. Udarila sva v roke za pošten in fer boj. Rabil sem kar 9 strelov, da sem jaz zadel, ko je Andrej prvič zgrešil na en naboj.
Ker smo dali uradni del skozi, je prišel na vrsto boj za odojka. Seveda pečenega. Če sem kdaj začutil mesarsko klanje, je bilo to za to pečeno dobroto. Vsak je hotel biti prvi. Dvojice so se kar vrstile in prijavljale. Prišla sva na vrsto tudi z Brankom. Vse sva zadela. Da bi izpustil dvojico Pero-Andrej pa tudi ni šlo. Tudi midva sva zadela vsak svojih 5 golobov. Še ena dvojica je prišla v finale. Smo jim takoj na začetku pokazali v katere roke bo šel pujs. Dogajalo se je finale po finalu. Pero je streljal z Brankom in Andrejem. Vedel sem, da bom jaz med zmagovalno dvojico. In sem tudi vedel, da bom sam sebe premagal. En Pero bo izgubil. Samo kateri, ta z Brankom ali z Andrejem. Nihče ni hotel priznati poraza. Imel sem že skoraj pajčevino v žepu, če ravno sem imel na začetku tega tekmovanja v vsakem žepu po eno škatlo nabojev. Mogoče po 20 golobu na en naboj, je Branko ustrelil mimo. In tako sem premagal samega sebe. Kar dober občutek. Malo smešen, a resničen.
Bil sem prvič na tem strelišču, a obljubljam, da ne zadnjič. Zelo priporočam to tekmo tudi mladim strelcem začetnikom.
