LD Gradišče v Žančanih 2013
Ker so strelci LD Gradišče izgubili svoje strelišče gori visoko v hribi, so se dogovorili, da svojo dejavnost preselijo v nižinske Žančane. Fantje, želim vam, da je to samo začasno in kmalu zopet postanite ponosni lastnik svojega strelišča.
Ker prijateljujem z kar nekaj strelci iz omenjene LD so me prosili, če pridem za glavnega sodnika na njihovo tekmo. Kot me poznate mi je v čast pomagati, sem se ob pol desetih naslikal na strelišču,ki se nahaja 2 km iz Slovenj Gradca.
Iz prejšnjih let smo se naučili, da pride glavnina strelcev na tekmo po kosilu. Hotel sem izkoristiti to praznino in odstreliti kar sem imel v planu.
Za nagradno so štele dve seriji po 15 golobov. Prvo prijavo sem ustrelil polno. Pri drugi sem zgrešil kar prvega. Tretjo prijavo sem spremenil v 15 zadetih golobov. Ker so dovolili tudi SD-jem prijavo, smo se za »strelce Šmarnce« prijavili Bogdan, Rajko in jaz. Bogdan je vse pospravil. Rajko je pri treh malo razmišljal, bi jih zadel ali ne. Ker pravi tista deklica pri kateri spim, da ne znam razmišljati, sem brez razmišljanja vse zadel. Čeravno ostala dva nista bila zadovoljna z izkupičkom seštevka, sem jaz bil modro tiho in čakal končni razplet.
V mojem življenju imajo pokali posebno mesto. Skoraj smrtni greh bi imel, če se nebi udeležil pokalnega tekmovanja. Štela je serija 10 golobov. Na začetku tekmovanja so imeli še neko staro zalogo golobov in jih je nenormalno ob izletu razbijalo. Da sem v seriji prvega zgrešil, sem 6x streljal po razbitih koščkih. 7 ven prileti celi golob in takrat mi je um in telo zablokiralo. Zgrešil sem ga kot policaj Butalca. Seveda sem se še enkrat prijavil. Medtem so zamenjali golobe z novimi. Pri tej seriji sem razmišljal po žensko. Veste kako. Vedno imajo rade polno. Zaključek tekme sem čakal z veseljem, saj sem vedel, da bom za visoka mesta razstreljeval.
Nato sem poprijel za sodniško piščalko.
Popoldan sem bil sodnik v eni izmed serij. V sodniški vlogi hočem imeti red pred, med in po streljanju serije. 2 člana sta se mi javila, da gresta v bunker nadomestiti izstreljene golobe. Medtem so se strelci postavili na strelske položaje. Stopim na bunker in vprašam, »A bosta ostala notri celo serijo«? Dobim jasni in glasni odgovor, ki se je glasil,«Ja«. Vprašam zapisnikarja, če je pripravljen. Slišim pritrdilni odgovor. Ponovim vprašanje za tablo in dobim identičen odgovor. Dam dovoljenje za začetek serije tekmovalcu, ki je stal na prvem strelskem mestu. Vstavi dva naboja v cevi. Zapre puško in prične z pripravo na strel. Mislim, da samo zavpil ni in primašira dečko iz bunkerja. Kar temno se mi je storilo pred očmi. Tako sem se začel dreti na njega, da so kar iskre letele okoli mene. Taki ljudje se sploh ne zavedajo, kaj bi se lahko v takih primerih dogodilo. Bil sem že, takole čez palec, na 10 tekmah, ko se je nenadzorovano puška sprožila. Ravno okoli bunkerja je tista cona, ki je najbolj rdeča zaradi strelov. Tako sem se začel tresti, da sem komaj še držal piščalko v ustih. Po seriji sem šel k njemu in se mu opravičil za izrečene, verjetno tudi žaljive besede. Sem še vedno pristaš slovenskega pregovora, » Bolje preprečiti, kot zdraviti«. Vsi ki se spoznajo na varnost na strelišču in tisti strelci, ki z glavo pridejo na strelišče, so mi pritrdilno kimali.
Ob 17 uri so pobrali zadnje prijave in ob 18-ih pričeli z finalnim razstreljevanjem. V pokalnem delu za člane so bile 3 desetke. Streljali smo z enim nabojem. Po tretjem strelu je odpadel Matjaž. Čunk se mi je upiral do desetega strela. Jaz vsem strelcem želim, da vsaj enkrat v strelski karieri pridejo do pozicije, ki omogoča strele z enim nabojem. In da takrat streljajo z glavo in telesom. To je poseben čar strelstva. Veš da je v puški samo en naboj. To ti po žilah požene kri prav do vrha možganov. Veš da moraš zadeti goloba, če hočeš priti stopničko višje. Zavedaš se, da moraš dati vso energijo telesa in uma v to potezo s puško. Če vso to energijo ne razporediš pravilno je šlo po zlu vse do zdajšnje streljanje na tekmi in vsi treningi. Vsaj jaz treniram za čim višjo uvrstitev na tekmah. Saj ob zgrešenem strelu ni konec sveta. Je pa eno leto dolga doba, da zopet prideš na to tekmo in začneš graditi rezultat.
Sem pri pokalnem razstreljevanju videl, kako mi z vsakim strelom pohajajo telesne moči. Enostavno bo potrebno priznati svoja leta in počasi prepustiti prva mesta mlajšim. Še najbolj me na to spominja Matjaž. Pri tem strelcu se še najbolj vidi, kako streljajo samouki. Ima par napak, ki se bi jih dalo z nekaj treningi pod nadzorom izredno hitro spremeniti.
»Matjaž ne kopiraj mene, ko sem rabil 10 let svojega strelstva, kot samouk, da sem skužil pravila lovskega strelstva. Ukrepaj takoj. Škoda je vsakega dne, ko streljaš napačno«.
Pri veteranih so bile 4 pokalne 10-ke. Že v prvem krogu je zmagovalno mesto odnesel Branko.
Nagradno smo se 4 uvrstili v finale. Ob razstreljevanju vedno stojim s hrbtom obrnjen proti strelišču, ko čakam da sem na vrsti. Mnogi mislijo da zaradi podcenjevanja strelcev konkurentov. Povem iz srca, da to ni res. Hočem biti samo čistih misli in uma ko se postavim na strelsko mesto. Nočem videti, kaj je naredil tekmovalec pred mano, niti kam je odletel golob. Ponavadi si izberem neki zeleni predmet in strmim v njega. Sem opazil, da me zelena barva vselej pomirja in spočije oči.
Prvi je pospravil šila in kopita Bogdan. Po 5 krogu je puško zložil Čunkov Pero. Pri 7 streljanju sem podpisal kapitulacijo in položil orožje. Premoč sem priznal domačinu Gregu. Po 16 zadetkih na en naboj, sem se osebnostno, bi rekel notranje, počutil kot zmagovalec.
Med ekipami nam ni bilo ravnega in smo premočno osvojili vrh piramide. Bravo »strelci Šmarnce«. Lepo promovirate našo strelsko internetno stran.
»Abjajc« se je dogajal sede na zidaku parkiranem na robu bunkerja. Tukaj so nas naprali Koroški Podgorci.
Ob slovesu sem pozabil vzeti končne rezultate. Če jih pošljejo naknadno (kot so obljubili) jih tudi objavimo.
Hvala za lepo preživeti dan in dobro tekmo. Se še vidimo.
{gallery}/Alfonz/porocila/2013/Gradisce{/gallery}
