..šel bom v gore planike nabral…
»Jezus, Marija«. Če sem jaz vedel, da v Sloveniji obstajajo taki hribi, naj me takoj koklja brcne. Bil sem iz nočne in ena ustreljena tekma je že bila za mano, ko sem se ustavil pri Simonu. Par dni prej so imeli tako nevihto, da so s plugi rinili pesek in zemeljski nanos iz ceste. Namesto, da bi mu pomagal odpravljati posledice tega besa narave, sem ga naložil v Julko«jr« in ga imel za vodiča po Koroški deželi. Dokler nisva pobrala še Čunka, je bila vožnja še znosna. Potem so se začele kalvarije.
Kilometer se je cesta močno vzpenjala v hrib in naslednji kilometer močno v dolino. In smo se vozili gore-dole-gore-dole. Obstajali so odseki na katerih sem se bal, da mi bo stric na zadnjem sedežu, če ravno je bil privezan, padel za sedež, tako je bilo navzdol. In odseki v drugo stran, ko se je Julka postavila po konci. Če se nebi tako močno držal, bi mu noge padle za vrat. Revež je bil čisto bled.
Končno smo prispeli do mesta, ko se gori ni dalo več peljati. Tam se nahaja lovska koča LD Pogorelec. Na levi strani se nahaja strelišče za MK. Malo niže še strelska steza za glinaste golobe. Tukaj pa pri Bogu nihče ne sliši streljanja. Obstaja nevarnost, da bi strelca, ki ne stoji dobro na stojišču za golobe, prevrnilo oz. bi ga odnesel piš ki ga pusti za sabo »raplan«, ki prileti mimo. Pa ne da bi ta leteči čudež letel prenizko. Človek stoji tako visoko.
Ker smo bolj kasno prišli v te hribe, smo pohiteli s prijavami. Najprej smo se prijavili kot ekipa SD Dolič. Predvidevali smo, ker smo vsi prekaljeni strelci, da nam ne bo ravnega v tem po konci postavljenih ravninah.
Najprej smo šli na MK. Če ravno sem bil iz nočne, eno tekmo imel že za sabo in 250 km pod kolesi moje punce, sem se počutil močnega in mirnega. Predno sem začel z luknjanjem srnjaka, je Marko potarnal, da še ni bilo junaka, ki bi ta dan ustrelil polno na kakšno tarčo. Kar pri srnjaku sem ga demantiral. Seštevek vseh tarč je bilo 189. Pri gamsu so me jezile tiste 8. Je kar zahtevno strelišče, saj se strelja v dolino in če nisi vsega hudega vajen imaš kar probleme.
Tako kot sem jaz imel probleme z desnim golobom. Ustrelil sem tako, kot bi vrgel krompir za njim. 19 sem jih vseeno prisilil k predčasnem pristanku.
Prvo prijavo za nagradno sem ustrelil, kot pripravnik. Bo šla kar hitro v pozabo. V pozabo pa ne gre (vsaj pri meni ne), ko sem moral ponovno odpreti denarnico. Sem mislil, da imam čebulo v njej. Takoj sem dobil solzne oči, ko sem 20-taka začel vleči iz predalčka, kjer shranjujem papirnati denar za take nepotrebne intervencije. To mi je dalo misliti. Res sem se potrudil celo serijo. Še celo pri gamsu sem obrnil zlomljeno držalo za grablje na okoli, tako da je bil drobnejši konec na gor. Debelejši je bil ravno na mestu, kjer sem naslonil poško na oporo precej kriv in mi nikakor ni nalegalo, kot bi bilo potrebno. Ne vem kje hudiča so našli ravno štil od starih grabelj in še ta je bil ves črvil, da si moral ravnati z njim spoštljivo, saj je imel že zgodovinsko vrednost. Okoli strelišča pa so se bohotili lepi ravni grmi in so kar sami vabili, da jih uporabimo.
Pri golobih mi je zmanjkalo kanček sreče. Iz prvega stojišča sem dobil srednjega goloba. Po drugem strelu je bila še dolgo rumena sled v zraku, a se ni razletel. Strelci, ki so serijo spremljali iz tribune, so povedali, da se je tudi po prvem strelu kadilo rumeno od njega. Če bi se ta golob razletel oz. bi ga bolje zadel, bi bil prvi. Tako sem bil pa tretji v skupnem seštevku. Ekipno smo premočno zmagali.
Na tekmi so bile prisotne tudi deklice in so enakovredno sodelovale na prireditvi. Sem pa iz prve roke videl zakaj pravijo »če oženiš Korošico ne rabiš psa pri hiši«. Moški jim nismo bili niti približno enakovredni po »gobcanju«. Saj ni čudno, da je na Koroškem skoraj vsak ded lovec. Ima vsaj na preži mir.
Lepo sem se imel med strelci in ostalim osebjem LD Pogorevc.
Doma bom naredil še eno črtico v zvezku, kjer imam zapisane vse rezultate strelišč, kjer sem tekmoval in osvojil odličje.
{gallery}/MLikar/2014/Porocila/Pogorevc/{/gallery}
