Foto: Jože Uhan
Lovsko – strelska tekma
Pazite, Veliki brat vas gleda
Nedelja. Pot na tekmo nas vodi med dolenjskimi griči. Lovska tekma, ki je potekala v lepem, rahlo soparnem vremenu. Danes se bom bolj koncentriral na opazovanje strelsko – psihične priprave tekmovalcev, še posebno v finalni seriji.
V finalno serijo na glinaste golobe so se uvrstili Klemen, Jože, Robi, Brane, Dušan in Peter.
Sedaj sem pa začne »vaganje« finalistov. Vsi, razen Braneta in Klemena, so letos streljali tudi forumsko ligo. Dušan in Peter pa še močno zasavsko ligo, tako da strelska kondicija pri teh ni vprašljiva.
Za Klemena vemo, da je par sezon prekinil s streljanjem in se počasi vrača v formo. Ni še 100%
pripravljen, zato sem ga kot kandidata za zmago že na začetku odpisal. Brane je bil v preteklosti veliko prisoten na streliščih. Potem je pa poniknil in njegova psihična pripravljenost na finale mi je bila popolna neznanka. In če je psihično zrel za zmago, pa je kondicijsko slabo pripravljen in iz tega zornega kota izpade kot kandidat za najvišja mesta.
Jože strelja z veseljem in se v reitingu dolenjskih strelcev vzpenja, le psihično ni kos obremenitvi finalnih serij. Nekako se ne sestavi skupaj ob klicu goloba in slej ko prej se mu ta glinena »šalčka« maščuje, da po dveh strelih leti nedotaknjena naprej.
Peter in Dušan. Če je strelski dan na njihovi strani, jima nič ne prepreči slavja. Pozna se jima, da ogromno prestreljata in da sta letos ustrelila več golobov, kot povprečni lovski strelec celo sezono. Ob zgrešenem golobu se ne mečeta ob tla, ampak ostajata v igri še naprej.
Če bi moral določiti zmagovalca iz te skupine, bi bil to Robi. Fant je vedno nasmejan in imaš občutek, da se zlije z puško ob klicu goloba. Zelo trdna psihična oseba, predvsem kadar je potrebno. Če se mu pa »fučka«, se mu »fučka« za cel svet. Kadar trenira je z glavo na treningu.
Ob zelo vročem in soparnem vremenu so finalisti korektno opravili svoje vloge. Odvijalo se je skoraj po mojem scenariju. Prvi Dušan, drugi Robi, tretji Peter.
Sledi finalna serija na MK. Tukaj so se uvrstili Peter, Jože, Jok, Mitja, Gregor in jaz(Pero).
Preučujem svoje nasprotnike.
Peter in Jože sta takoj odpisana, ker je minilo premalo časa da bi regenerirala svoja telesa. Vem da sta ga gnala do skrajne možnosti in to telo enostavno ne dopušča, v tako kratkem času dve hude obremenitvi.
Jok je na začetku strelske poti nevajen vloge, ki se mu je ponudila in še nekaj pri njem je šlo v moj prid. Streljal je z izposojenimi MK naboji. To je že izgubljen boj, saj ni imel puške nastreljene na te naboje.
Ostaneta še Gregor in Mitja. Med njima kolebam, katerega se mi je za bati. Za Gregorja vem, da 
je ustrelil že 193 krogov, ampak brez pritiska finalne serije. Mitja je pa zagrizen borec. Če bo začel slabo, zna gristi naprej. Gledam njegovo obnašanje. Sedi na stolu in nepremično gleda v tla. To sploh ni slaba pozicija za koncentracijo. Takoj opazim, da premalo globoko diha in da svoje telo ne koncentrira maksimalno. To je že en minus za njega. Gregor se pa sprehaja med tekmovalci in razvija pogovor. Nisem siguren ali je to koncentracija ali odganja misli od finalne serije. Deluje mi nekako nezainteresirano. Malo me bega, ker ne najdem minusa pri njem, ali mi ga pa noče pokazati. Pri njem je zelo veliko odvisno od prvega strela. Če ustreli 10 mu popustijo vse zavore in je kot cunami. Zelo težko ga je ustaviti.
Kam se naj dam med te strelce. Vsak vikend sem na tekmi in to je najboljši kondicijski in psihični trening.
Ko stojim na strelskem mestu naslonjen na fiksnem kolu sklenem, da se niti enega iz te serije ne bojim in moja psiha mi ne dovoli pokazati strahu. Tako Pero sedaj pa pokaži kaj si se v minulih letih naučil.
Končni seštevek je dal odgovor. Prvi Pero, drugi Gregor, tretji Mitja.
