Po zelo dolgem času sem se odločil, da to soboto obiščem 2 tekmi. Prva je bila v Savinjski dolini in druga v širši okolici Ptuja. Na omenjenem memorialu nisem manjkal odkar streljam glinaste golobe. Uspehi so bili sortni. Zadnje čase se kar držim nekje v gornji polovici tekmovalcev.
Lokacijo strelišča imajo na vrhu hribčka, le nekaj »pedi« pod cerkvijo Sv Jedrta. Značilno za to lokacijo je, da vedno vleče veter preko strelišča. Včasih te kar premika na liniji.
Ker sem bil eden izmed prvih strelcev na prireditvenem prostoru, sem padel v prvo serijo. Nadstrešek imajo narejen na metre športnega streljanja. Nekaj malega so za ta dan obljubljali nebesne solze, zato so nas strelce postavili kar pod streho. To me ni odvrnilo od lovske drže puške. Golobi niti niso zelo hitri. Marsikateri strelski nadebudnež je znal ustreliti pred goloba. Sem se moral kar malo »bremzati« med klicem goloba in strelom. Goloba si moral pustiti, da je naredil določeno pot in razvil svoj let. Takrat pa veselo v njega. Imel sem možnost opazovati izkušenega strelca, kako je veselo streljal tudi po meter ali dva pred goloba. Za tega strelca je značilno, da vedno strelja lovski stav in to zelo hitro. Saj je lepo videti, kako se golob razleti oziroma kar ugasne par metrov od bunkerja, ko ga dohitijo šibre. Ja, če ti gre, si v formi in imaš tisti dan »svoj dan«. Če se ti vse troje ne poklopi, je pa pogreb.
Golobe sem klatil v dveh serijah. V prvi mi je kmalu na začetku priletel ven zelo enostaven golob, skoraj v ravni liniji na mene, kot strelca. Sakrabolt, se mi je kar malo zasmilil in sem ga kar pustil, da je svobodno letal po zraku. Sem kar čakal in čakal. Ko sem se domislil, da je pa že čas, da bi ga streljal, je bil že v popolnoma drugi poziciji, kot takrat, ko jih običajno streljam. Saj sem mu dvakrat grozil s šibrami, a učinek je bil zelo klaveren. Jezen sem bil tako, da bi se najrajši zgrizel
V drugi seriji je pa »spizdijot« desni golob. Kar peljal se je po zraku in se ni oziral na mene niti na šibre, ki so letele vse povsod okoli njega.
Takle mamo, ko te več ne vleče na tekme. Letos sem resnično zelo malo treniral. Niti ene lige nisem odstrelil. Bil sem 2x na treningu in še to zaradi mladincev, ki jih učim osnove streljanja. Puško malega kalibra letos še nisem držal v roki, kaj šele da bi jo nesel na strelišče. Samo prelagam jo v omari iz enega kota v drugega. Sem sklenil, da gre moja pot udeleževanja strelskih tekem strmo navzdol. Sedaj ko sem »pripravnik« za penzionista, sem si postavil popolnoma druge cilje in svoje življenje postavil v drugačne tirnice. Kot sem že nekaj krat omenil, bom hodil na tekme, na katerih še nisem bil in na tiste, kjer se dobro počutim.
V Žalcu sem se zelo dobro počutil v ….kuhinji. Tam držijo vse niti v rokah dve kuharici. Sicer malo starejši dami, a še vedno »šik«. Kuha se na štedilnik z drvmi in tista toplota je prav omamna. Kot bi prišel v kuhinjo moje mame. Če se bom nekoč hotel spominjati posebnosti, ki sem jih doživel na kateri tekmi, se za omenjeno tekmo ne bom spominjal, koliko golobov sem zgrešil, ampak prijaznost teh dam v kuhinji.
V prvi seriji je za mano streljal Miha. Streljal je kot moja stara mamo. Končni seštevek zadetih golobov je bil zelo klavrn. Po seriji sva se malo pomenila in sem mu svetoval naj strelja malo hitreje. Jaz vem da to zmore. Takoj naslednjo serijo je verjamem, da zaradi sebe, da si dokaže kaj zmore, ustrelil polno serijo. To je bil rezultat za zmagat na tej tekmi.
Ekipno:
- LD Dobrna
- LD Rečica
- LD Žalec
Posamezno:
- Miha Finkšt
- Srečko Brodej
- Peter Flis
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Memorial_Rojc_Kramaric/{/gallery}
