Naj imam slabo vest?

Za nami je tekma v Sadu v izvedbi LD Šentvid pri Stični.

Nakazoval se je sončen, vetrovit in soparen dan. Ob prihodu na strelišče sem se prijavil kar dvakrat, da si prišparam pot, če bi prvič slabo ustrelil. Saj vem da je dvakratna prijava samo strelska potuha. Vedno se lahko izgovarjaš, bom pa drugič bolje ustrelil. To je vse v redu dokler denarnica zdrži te napore in bog ne daj da žena izve koliko se na eni tekmi da denarja v zrak spustiti.

Prvo so nas na prireditvenem prostoru pozdravile ose. Je pa res veljal slovenski rek; »so bile tečne kot ose«. Sem sprva mislil, da sem prišel v kraj, kjer imajo vsi zapovrstjo genetsko napako, da okoli sebe mahajo z rokami, kot da so malo čez les. Kaj kmalu sem tudi sam mahal in podil te insekte k sosedu. Ena osa je prijatelja Lojzeta pičila v ustnico in je naokoli hodil kot Urška Čepin. Samo še to je govoril, «Pazi, da mi žnabla ne pohodiš«.

Prav hitro je prišel vrstni red za streljanje golobov tudi zame. Začel sem dobro. Drugi patron sem največkrat uporabljal za streljanje večjih kosov od razletelega goloba. Ker je to strelišče na katerem sem letos največkrat treniral, se mi je zdelo, da sem z 25-ko na –Ti-.O kako hitro me je tak pol levi golob postavil na realna tla. Pri tem golobu sem pa tudi z drugim strelom streljal po tavelikem kosu, samo z to razliko, da ni  hotel noben mali kos odleteti. 24 golobov ni tako slab rezultat, ni pa ne vem kakšna baharija. To lovsko strelstvo je prišlo v fazo, da si z vsakim zgrešenim golobom ali krogom daleč od mest na katerem se delijo odličja.

Eno serijo sem počakal in se še drugič prijavil. Takoj prvega sem zgrešil. Kot zanimivost, z istega stojišča in enakega goloba kot v prvi seriji. Sem začel malo razmišljati zakaj, pa sem še petega zgrešil. »Pero skuliraj se«. Do konca serije sem vse pospravil, kot se spodobi.

Ker je bila to zadnja serija v tekmovanju, smo takoj razstreljevali 24-ke. V nedeljo na tem strelišču ni bilo junaka ki bi imel zadetih vseh 25 golobov. Bilo nas je 8. Šli smo se »shott off«. Prikobacal sem do tretjega mesta.

Pri MK tarčah sem pa začel s srnjakom ob fiksnem kolu z 3×10 in pa pri četrtem strelu 8. Pa tako lepo sem imel namerjeno na 10. Pri 5 strelu zopet 10. Ko sem zaključil z zadnjim strelom na lisici leže nisem bil ne zadovoljen ne razočaran. Tam nekje srednja žalost. Sem pa tudi na MK streljal kot zadnji, in mi je takoj obesil še drugo tarčo. Pred začetkom streljanje le te sem se pa sprehodil do sodnika, ki je ocenjeval tarče in sem preštel minus kroge na moji že ustreljeni tarči. 13 minusa, pomeni 187 krogov. Po odstreljeni drugi tarči, sem šel mimo zapisnikarskega mesta in mi dečko pravi,«186 je lepi rezultat«. »Čakaj, čakaj, daj mi pokaži mojo tarčo«. Takoj sem videl da mi je pri pujsu ocenil en krog v minus, čeravno sem bil prepričan da ni tako. Problematičen  strel je bil, ali je 7 ali 8. Takoj sem se pritožil in naj komisija odloči o pravilnosti pritožbe. Povem pa naj, da nisem vedel, kako so ostali streljali in kakšne rezultate so imeli na MK.

Komisija je ugotovila, da ob vstavitvi kalibratorja v problematično luknjo se je ta dotikal črte, ki označuje 8 in mi je pripisala en krog navzgor. Moj dokončni rezultat na MK je bil 187 krogov. Takrat se je pa začela razvijati debata, da smo imeli 3 strelci enak skupni seštevek in po starem  rezultatu bi bil 2. Z popravljenem seštevkom sem pa osvojil prvo mesto. In kaj naj imam sedaj slabo vest, ker sem se pritožil in nisem drugemu prepustil prvega mesta. Nak, nimam nobenega problema z vestjo. Zato je tam komisija in ona odloča o pritožbi. Se pa trudim, da po nepotrebnem ne nergam in se ne pritožujem tja v tri krasne. Če pa že, pa organizator ve, da je nekaj hudo narobe.

Smo pa na Dolenjskem začeli z streljanjem nove vrste »abjajcna«, ki zažiga. Postavi se miza na sredino strelskih mest in dva strelca streljata naenkrat. Na mizo naložita naboje in potem z vso hitrostjo kar jo premore izmetni stroj vrže ven 20 golobov. Strelca pa streljata in polnita puške, da je kar veselje. Zmagovalna dvojica je ustrelila 17 golobov.

Mislim da smo si vsi strelci, ki smo se udeležili te tekme zapuščali strelišče z lepimi spomini in kličemo, »drugo leto se zopet vidimo«.

skrbnik