Avtor: Zaky
… Pa smo probal….
Je že tako, da je vsako reč potrebno enkrat prvič »probat«.
Ni druge. Kot prvič voziš kolo, greš prvič plavat, prvič »ušpilaš« kakšno neumnost, tako tudi enkrat prvič (odmislimo vojsko, kjer je bila puška bolj za naslanjat) zares streljaš v zaresni konkurenci.
Vsaj jaz sem tako videl vse skupaj. Bilo pa je na Bobrovem memorialu, kamor sem zašel na povabilo Petra »Ostrega« Flisa. Ko mi je razložil, da se tam lahko pojavim kot, recimo temu, »zunanji«, »civil«, »neposvečen« ali pa preprosto nečlan zelene bratovščine, sem se povabilu odzval z veseljem. Seveda sem na poti na strelišče 100% verjel, da bom gladko pometel s konkurenco, saj smo »dedci« tako ali tako sveto prepričani, da boljši strelci od nas ne obstajajo, če pa že, pa so zagotovo božja napaka. Pa še kup izkušenj imam z usposabljanj iz preživetja v naravi, čeprav sem pozabil, oz. nisem niti pomislil, da tam nikoli nismo uporabljali strelnega orožja. Je… ga! Bo že. Ne se dat motit!
Pa je morala čudežno nekam izginila, ko sem se približal strelišču in množici oboroženih osebkov. Sicer vsi prekleto prijazni, ampak vtisa, da se bodo pustili kar tako »odstreliti« pa vseeno niso dajali. No, tako hudi vseeno niso bili, saj so mi prijazno razložili, za kaj pri vsej stvari pravzaprav gre, da mi bodo pomagali pri orožju, če bo potrebno in tako naprej. Res zanimiva izkušnja, saj običajno v javnosti kroži mit, da lovci oz. strelci, če jih lahko poimenujem tako, pobijejo vse kar leze in gre. Tu pa nihče ni niti z besedo omenil streljanja živali, pogonov in podobnih opravil, je pa bilo kar nekaj govora o postavitvi krmilnic, ureditvi poti za dostop divjadi do hrane, skratka presenetljivo spoštljiv odnos do vsega živega, tako, da bi to priporočil vsem, ki v strelcih vidijo samo pijane oborožene osebe, ki se opotekajoč skozi gozd vračajo domov.
Ok, k naši tekmi, oz. moji izkušnji. Štiri discipline , štiri vrste tarč, štiri različna orožja. Malokalibrska puška, pištola oz. revolver, karabinka in pa puška za preganjat glinaste golobe. Kar se mene tiče, sem pred to izkušnjo s »pravo« puško nazadnje streljal v vojski. Bil je povsem nov »kalašnikov«, tako, da me je kar malo srce bolelo, ko se je kadilo iz njega. Tako da je bil arzenal tukaj prav zanimiv.
Najprej malokalibrska puška. Razdalja 30 metrov, nekaj začetnih težav z nabojnikom, pa tisti »čudaški« strelski položaj ob kolu stoje. Pa kdo za vraga se je to domislil?! Ni imel boljšega dela? No, ker smo ljudje, hvala bogu, prilagodljiva bitja, mi je vsa zadeva kmalu postala še kar domača, ko pa sem v roke dobil še pravo stvar v pravem trenutku (mislim, da je bila Ainshutzka), se je črni krog kar lepo polnil.
Revolver. Razdalja – tam nekje! Kanon, kot v prekletem filmu o prekletem Dirty Harry – ju. Kako obvladati to čudo? Napolni! Kje, zaboga? Repetiraj! Ja, ok, ok, ne pritiskat name! Ja, kam si pa »meru«? Grrrrrrrrr……. Pa še roke so se mi menda tresle. Adrenalin pač naredi svoje, ne morem pomagat. Sem pa še kar snel nekaj krogov. Ni bilo ravno tako, kot sem si zamislil med potjo na strelišče, ampak dobro – lačni ne bi bili.
Najbolj zanimiva izkušnja – karabinka. Razdalja 100 metrov, tarča tako majhna, da je vseeno, če bi bila tam ali pa ne. Je pa imela puška, ki sem si sposodil pri Vepru, fenomenalno optiko. Resnično stroj, ki je kar klical po uporabi. Naboji pravi »moški«, odsun tak, da veš, da uporabljaš strelivo kot se spodobi, zadetki pa glede na to, da s takim kalibrom nisem streljal skoraj dvajset let – ja, kar blizu, kar blizu. Ne rečem, da ne bi bilo lahko bolje, ampak moja duša je bila potešena. Resnično dober občutek.
In za konec paradna disciplina. Lov na glinaste golobe! Tu sem se podal proti strelišču, nato …………………., in potem …………………….., pa še nekaj ………………………. In na koncu – odstopil od strelišča, ne da bi izstrelil en sam naboj. Zakaj? Preprosto mi ne »potegne« merjenje s puško, ki nima vsaj mehanskih namerilnih naprav, če že optike ne. Stojiš na liniji, rdeč ali oranžen disk »sfrči« mimo tebe, dvigneš puško (bolj ali manj nagonsko) in duuuum! Enkrat, dvakrat! In potem se pokadi ali pa ne. Dober tisti, ki zadane. Jaz bom še kakšno leto počakal, naj nekaj »golobov« umre naravne smrti. Pa še Ostremu sem obljubil, da bom drugo leto streljal to nesrečno glinasto perjad. Je… ga, ne bo druge. Upam, da bodo ob strelišču izgradili zaklonišče za opazovalce, bo kar dobrodošlo, ha, ha.
Torej – za konec. Moja izkušnja s strelskim memorialom je bila zelo pozitivna. Všeč mi je, da organizatorji ne delajo razlik med profesionalci in nami, ki vsake toliko časa izstrelimo nekaj nabojev, tako, za dušo. Pa tudi sami udeleženci so vsi po vrsti pripravljeni svetovati, pomagati, razložiti, če kaj ni jasno…… Skratka – zadeva priporočljiva vsem, ki jih zanima orožje in orožna tehnika. Vsaj kar se mene tiče, je poznavanje rokovanja s strelnim orožjem dobrodošlo dopolnilo pri usposabljanjih iz preživetja v naravi.
Prvič in zagotovo ne zadnjič – Zaky
