Zelo lepo zapolnjujem obroč strelišč okoli Slovenije. V nedeljo sem odkljukal najbolj vzhodno strelišče v Sloveniji, prav v kljunu države.
Ker so spremenili dan tekme v Laških hribih, sem v nedeljo planiral obisk samo ene tekme. Boste verjeli ali ne, sem prevozil do prizorišča tekme v Lendavi skoraj 300 km. Pri Mariboru je v Julko prisedel še Andrej. Vam povem, da mi do Lendave ni bilo dolg čas. S sabo je imel tudi nekaj zemljevidu podobno in nas je po tej skici pripeljal na strelišče, brez da sva enkrat zgrešila.
Prvo kar sem videl na strelišču je bilo kopica starejših možakarjev, ki so se igrali s fračo. Če bi videl še nekaj otroških igral, bi mislil da sem prišel v otroški vrtec. A da vam povem. Ti dečki so se udarili v resni tekmi, kot da gre za življenje in smrt. Pri vsakem zadetku se je slišal gromozanski vzklik veselja.
Malo naprej pod velikim drevesom je bila razstava jelenjega rogovja. Z veseljem sem občudoval to stvaritev narave. Saj če bi v gozdu zagledal takega kapitalca, bi pustil puško psu, jaz jo ucvrem na drevo in z varne višine gledam dol. Hotel sem z roko objeti tista rogovja, ki so bili ocenjena z zlato medaljo, a z eno roko ni šlo, s tem da imam objem preko 20 cm. Spodaj bomo objavili par slik, da si boste lahko predstavljali to čudo narave.
Strelišče in objekti so lepo urejeni in odmaknjeni od urbanega okolja, a le toliko, da vsakodnevnega življenja ne motijo s svojimi dejanji. Prvi vtis, ko sem stopil v pogovor z osebjem, ki je bilo organizator, je dober. Sicer sem imel malo problema pri pomenu besed, a je šlo. Kar nisem razumel, sem pa kimal in so mislili da razumem. Saj ni čudno, da jih nisem razumel. Do Madžarske meje imajo en pljunek, do Hrvaške pa dva. To je strogo dvojezično področje. Starejši možakarji so kar hodili k meni in se želeli pogovarjati z mano. Toliko dobrih stvari o tem področju nisem še nikoli slišal. Same pohvale so delili, tako sosedom Hrvatom, kot Madžarom. Pravi dečko, da niso imeli še nikoli problemov ne z enimi, ne z drugimi. Tiste probleme, ki jih imajo, pa naredijo politiki v Ljubljani.
In res, na tekmi so bili tako Hrvatje kot Madžari. Oboji so dokazovali, da so dobri strelci.
Streljali so strogo športni stav. Tudi razdalja med stojiščem in bunkerjem je bila »zelo« velika. Golobi so imeli lepo hitrost. Koti so bili še sprejemljivi, a selektivni.
Ker so imeli dokaj nizko prijavnino za serijo (recimo za 1/3 nižjo od primerljivih tekem) sem se kar na začetku prijavil 6x. Zato, da jim potem ne »dreckam« za vsako serijo posebej. Se jim je nabralo tudi po 10 in več listkov zaloge.
Serije so se jim štele, ob enakem rezultatu, naslednja. To ni ravno po mojem godu, a ko sem enkrat na strelišču tudi na to pozabim.
V moji prvi seriji sem bil kot prvi tekmovalec. Poprej sem si dodobra ogledal golobe. Ven prileti levi golob. Vzamem ga z vso resnostjo. Po drugem strelu mi sodnik piska, golob leti naprej. »Pero, mislim, da si bil zadaj. Bolj naprej«, mi gre skozi misel. Drugo stojišče, levi golob. Vzamem ga nekoliko naprej. Po drugem strelu golob leti naprej, sodnik piska. »U, da bi te hudič pocitral. Ti bom jaz dal trta-mrta. Pridi ponovno ven levi, če si upaš. Ajde pridi«. Bil sem besen kot ris, da bi goloba zgrizel ne streljal. Rabil sem tega tretjega goloba. Ko sem puško dal pod pazduho, namreč z Andrejem sva streljala lovski stav, sem napol na glas govoril: »Pridi, ajde pridi, če imaš jajca, pridi«! Bil sem 100% skoncentriran na strel. Ne boste verjeli. Priletel je zopet levi. Ne vem če je letel 7 metrov po zraku, ko so ga prestregle šibre iz moje ljubice. Tako sem ga zadel, da sem mislil, da ga bo sodnik zopet piskal. Niti zakadilo se ni od njega. Samo ugasnil je. Na zemljo je padel samo prah. Takrat sem začel verjeti v sebe in pridobil sem tisto prepotrebno samozavest. Serijo sem zaključil z 8 zadetimi golobi. Drugo serijo sem zopet zgrešil prvega in to zopet levega. Zaključil z 8. Tretjo serijo z 9. 4 serijo z 9. Videl sem, da mi samo malo športne sreče manjka in padla bo 10. 3 serije za redom sem ujel to športno srečo. Ravno v 3 seriji, ko sem zadel polno, mi je desni golob malo pobegnil za drugi strel v sinje nebo. Pritisnil sem bolj ali manj na pamet in se je razletel. To je tista sreča, ki je pri meni zelo iskana. S tem paketom 10 zadetih golobov sem prevzel vodstvo, ki ga do konca tekmovanja nisem izpustil iz rok. Sem še z eno serijo polno zadetih potrdil primat vodilnega.
Potrebno, prav potrebno je omeniti tudi ženski cvet sodelujočih. Za šankom je bila črna. V kuhinji šopek različnih baru las. Prav nihče od domačinov mi ni povedal, kje so našli te cvetove. Ko se je ena skrila v notranjost brunarice, so dve druge prišle, še večje lepotice. Vse so bile celi dan nasmejane. Na koncu sem dobil še poljub za zmago. Nisem se pozanimal, ali so samske, ali ne. Dečki, če jih imate vi doma v postelji jih pazite, kot zenico svojega očesa. Takih se več ne dobi. Jih ne delajo več.
Prvič sem bil med vami. Upam da ne zadnjič. Veste teh 600 km je res velika nadloga pri ponovnem snidenju. Nikoli vas ne bom pozabil. Vašo tekmo bom priporočil vsakemu strelcu, ki bo vprašal po dobri tekmi. Mogoče mali napotek za naprej. Zmagal sem tekmo in nimam enega malega pokala, ki bi me med pokali spominjal na vašo tekmo. To je par evrčkov. Se strinjate. Tista nagrada je že šla Bog ve kam, a spomin imam samo na slikah. Tudi to velja, a pokal je pokal.
Dečki in deklice. Hvala, köszönöm, za tekmo.
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Lendava/{/gallery}
