Lukovica 2014
Pi..pi..pi..picki.
Kar nekaj njihovih strelcev je letos sodelovalo v naši ligi. Higienično je, da jim vrnem obisk. Celi potek lige sem jim dajal praktične napotke glede streljanja. Ker je letos za mano izredno dolga sezona, sem že solidarno utrujen in naveličan streljanja. Tako sem se tudi pred to tekmo malo bal, kako jo bom »odšpilal«. Ni mi vseeno kakšen rezultat naredim pred fanti, ki sem jih učil odpravljati napake. Takoj se za hrbtom pojavijo govorice:«Nas je učil, sam pa ne zna streljati«. Ni to tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled.
Golobe na njihovem strelišču rad streljam. Stojišča imajo nad nivojem bunkerja in imam vedno občutek, da na te golobe gledam iz ptičje perspektive. Ves potek streljanja imam vse pod nadzorom.
Na MK strelišču pa se strelja v hrib. Tukaj imam pa stojo kot, da bi jagal gamse nekje v hribih, kjer nimaš nobene opore v nogah.
Na tekmo sem prišel dokaj zgodaj, ker sem imel namen ustreliti in oditi v bolnišnico na obisk k moji dragi, ki je okrevala v Trbovljah. Domačini so še urejali podrobnosti za dobro izpeljavo tekme. Glava družine mi je prišel na proti, mi podal roko in takoj vprašal«A si videl kaj smo naredili?« Pojma nisem imel. Spremljal sem ga do roba lovske koče na zahodni strani.«Uuu malora. Kaj imate pa to«? Pokazal mi je popolnoma na novo urejeno strelišče za MK. Vrhunsko narejeno leseno uto in v hrib vkopano stezo za streljanje. Niti v sanjah nisem mislil, da se da to pri njih narediti. Res, vsa čast njihovim članom za požrtvovalnost na tem področju. Kako vam to uspe? Letos se je na opremi in posodobitvi strelišč v Sloveniji naredilo ogromno. Že dolgo, dolgo let ne toliko.
Ob taki noviteti sem tudi sam dobil zagon ali vzpodbudo bi rekel.
Prvo sem se pripravil za MK. Šel sem mimo kuhinje. Kako je omamno dišalo! V »televizorju« so se vrtele že lepo rjavo zapečene »piške«. Sklenil sem, da jih bom ob prvi priložnosti napadel za mizo z vso strastjo, kar jo premorem. Prinesla mi jo bo pa mladenka urejenega videza in bujnih oblin.
Ko sem se postavil na mesto za streljanje 4 stava, sem moral pozabiti na »piške« in na obline mladenke. Super mi je uspevalo pripravljati možgane in telo na potek streljanja. Mogoče nisem bil zadovoljen samo z rezultatom lisice. Nikakor nisem uspel puške držati mirno. Na pujsa stoje sem ustrelil samo en krog manj kot na lisico. Vsega skupaj je bilo 6 krogov minusa od maksimalega izkupiček, ki je možen na tarče 4 stava.
Prvo polovico tekme sem ustrelil vrhunsko. Zelo rad na novem strelišču postavim mejo, ki jo kar nekaj časa ne bodo na tekmovanju dvigovali.
Naj kar takoj zapišem, da sem bil vseeno drugi na MK. Jani je streljal sede ob fiksnem kolu na 2 veteranski tarči in ustrelil isto krogov. Za mene je on že zmagovalec samo, da pride na tekmo. V čast mi je bilo, ko se organizatorji ob razglasitvi postavili njega na prvo mesto.
Zopet sem se vračal mimo kuhinje. Usta sem imel strogo zaprta, da niso ostali videli, kako se mi cedijo sline… pa ne po oblinah(no ja mogoče malo) ampak po »kokodajsi«. Malora. Sem šel, kar z ihto v mojo Julko in zamenjal »rore« iz eno cevke na dvo cevko. Hitro sem natresel še naboje v žep strelskega jopiča in se postavil v vrsto za golobe. Prvega levega sem zadel z drugim strelom.«Pero. Sakra bold nazaj. Daj pozabi na pečenje in streljaj raje s strastjo golobe«. A veste, da mi je uspelo. Vse ostalo sem zadel s prvim strelom.
Joj, kako se mi je mudilo za mizo. Puško sem, kar sestavljeno dal v avto. Strelski jopič sem samo slekel in ga z naboji v žepih stlačil za voznikov sedež. Lakota je huda stvar! Sem že sedel za mizo in mladenka, ko je videla ta lačni pogled, je takoj stopila v akcijo. Pol, prav ste slišali, pol picka mi je prinesla. Kosti sem popolnoma oglodal. Moj kuža je ta kupček kosti, ko sem mu jih prinesel domov, tako žalostno gledal. Vem, da si je mislil:«Požrešnost pa taka! Drugič še kosti pojej in ne nosi domov tega žaganja!«
Ob 13.-ih sem zapustil tekmo.
Med potjo do Trbovelj sem pobral še mojo malo princesko, da sva šla skupaj na obisk k mamici. Obiski so se zaključili ob 16 uri. Telefoniral sem Janezu, če so še na strelišču. Podali smo se preko Zagorja in Trojan nazaj v Lukovico. Ravno konec »objacna« je bilo, ko smo se naslikala pri lovskem domu. Hčerka Gaja je bila prav ponosna, ko je lahko hodila po odličja in nagrade, ki jih je zaslužil oči.
Imajo pa v Lukovici še eno posebnost. Na koncu med prisotnimi tekmovalci žrebajo »srečneža«, ki dobi panoramski polet z avionom. 2x sem ga že jaz dobil. Tega se branim kot hudič križa. Bilo je veliko smeha na ta račun. Ni mi pa bilo več do veselja , ko sem prišel domov in preko TV videl smrtne žrtve letalske nesreče v Divači.
Kako hitro se smeh spremeni v žalost!
V Lukovici nimajo vzroka, da so žalostni. Speljali so tekmo v piko. Vse, res prav vse se jim je poklopilo. Z veseljem pridem drugo leto na tekmo. Letos pa hvala za lepo preživet dan pri vas.
P. S. Še zanimivost, ki se zelo redko vidi..
Ravno slikal sem na desni strani strelske linije za golobe. Vrsta streljanja je bila na Janezu. Pripravil se je kot vedno. Pokliče goloba. »Klik«, in igla udari v naboj, ki se ni aktiviral. Brez da je trznil po nepotrebnem, je pritisnil še enkrat na sprožilec. Tokrat..«buuumm« in golob se razleti. Obrazna mimika Janeza je ostala mrtvo hladna. Odpre puško in vzame prazen tulec iz druge cevi. Prva je bila…… prazna. Niti pogledal ni okoli sebe, ali ga je kdo videl, ali se mu smejimo. Nič. On strelja naprej.
Rezultati:
