Večer pred tekmo sem firbec pasel na zemljevidu in ugotavljal, kako bi najlaže in hitro prišel iz Velke v Markovce. Bil sem mišljenja, da na avtocesto ter proti Ptuju. Ker sem pa v Velki spustil Iztoka pred mojo Julko, so se začele kalvarije, oziroma bolje rečeno »križev pot«. Da mi sedajle nekdo da pol milijona evrov in reče, »pojdi še enkrat po isti poti«, bi se mu samo smejal.
Vozili smo se po tako ozki cest, sicer asfaltirani, da se niti 2 lisici ne moreta srečati brez, da bi ena drugi vzela kokoš iz gobca.
V teh krajih sploh nimajo kragulja, ker nima kje obrnit, ko pride po pernato žival. Zalivalo nas je po celi poti, kot bi bili največji grešniki in bi delali mokro pokoro. Edina svetla točka je bila kelnarica v bifeju v okolici Ptuja.
Isto časno smo parkirali mojo Julko in avtobus pred lovsko kočo. Predno smo se mi skobacali iz avta je godba iz avtobusa že naredila špalir in začeli so igrati. Počutil sem se kot tovariš Tito, ko je pregledoval častno stražo. Saj bi hodil malo bolj počasi, a nas je tako zalivalo, da smo jo kar ucvrli mimo nadstreška v katerega se je skrila godba.
Predvideval sem,ker sem bil prvič na tem strelišču, da bo bunker nekje v zemlji in bodo golobi leteli iz zemlje. To sem zadel v piko. Med lovsko kočo in streliščem je lokalna cesta. Pri prečkanju le te smo morali paziti na promet. Saj niso vozili hitro, le pošprican si bil mimo grede. Saj po 5 minutah stoje pod dežnikom ti je bilo že vseeno, ker si bil tako in tako moker. Dež je padal iz vseh strani, kakor je pihal veter. Nadstrešek imajo narejen pri liniji za športno streljanje. Te strehe si moral odšteti kar meter in pol, ker je v to cono tudi padalo. Ko sem prijel puško in si jo pripravil za lovsko držo mi je v trenutku začelo teči voda po roki. Puško nisem uspel za sproti osušiti z brisačo. Po drugem brisu puške je bila brisača tako mokra, da je teklo od nje. Ker vedno streljam s čepico na glavi, je kaj kmalu začelo teči tudi iz šildka. Prav potreboval bi žleb okoli kapice, da bi mi vso to vodo usmerilo kam drugam, kakor ravno pred oči.
Njihov strelski je član tudi naše strelske ekipe. Kjer sva našla vsaj malo strehice sva razvila pogovor o tekmi. Pravi, da je za letos spustil hitrost in dolžino leta goloba za polovico. Prejšnja leta so imeli maksimalno eno polno serijo 15 zadetih golobov. Kaj mislite koliko polnih serij so imeli letos. Niti eno več, kot lani. Je bilo pa veliko več serij z 1 ali 2 zgrešenima goloboma. Verjetno bi bilo več polnih serij, a nas je celi potek streljanja zalivalo, do onemoglosti. Je bil pa ta dež dober za strelce, kateri so grešili pri golobih, da so videli, kje so bili s šibrami. Se je kar tunel naredil za snopom šiber.
Jaz sem imel verjetno še najmanj problemov z dežjem. Bil sem edini, ki sem ustrelil polno serijo. Pa ni bilo tako lahko. Kako sem se moral potruditi, da sem pred strelom odmislil dež in da sem moker do kolen. Z vsakim strelom me je bolj zeblo. Saj se nismo mogli za sproti segreti na delovno temperaturo, ker je bilo med serijami premalo časa za to dejavnost.
3 serije sem ustrelil po enega minus. Ker so imeli »druženje« kjer se je štela naslednja serija, je bilo pomembno tudi vsako nadaljevanje po zgrešenem strelu. Saj ne da so bili zelo »zategnjeni« golobi, a vsako ne pripravo na strel se ti je takoj maščevalo. Mogoče je bil skrajni levi nizki malo selektivni golob. Letel je čisto nizko nad pšenico. Včasih si imel občutek, da boš klasje od pšenice osmukal s strelom. A se ga je dalo tudi dobiti pod šibre.
Tudi to strelišče sem prvič ustrelil in dosegel zmago. Ker sem si sedaj doma omislil čebele, bi lahko to sliko strelišč primerjal s satjem kjer zalega matica. Tudi jaz zapolnjujem mrežo strelišč po Sloveniji, kot matica zalego v satju. Še malo mi manjka in bom samo še tam in tam imel kakšno strelišče za obdelat. Če mi bo letos služilo zdravje, bom na koncu sezone čisto blizu tega cilja.
Mi se pa sigurno še vidimo na kakšni tekmi. Edini pogoj je to, da uredite vreme. Večkrat bo potrebno iti v cerkev in kakšno priporočilo dati Bogu v obliki papirnatih listkov. Bog vse vidi, bog vse ve, drobiža v puščo, dati se ne sme!!!!!!!
Ekipno:
- LD Prosenjakovci
- SD Trap Kungota
- SD Vitomarci
Pokalno člani:
- Kristjan Guzej
- Jože Kolmačič
- Peter Kolar
Pokalno veterani:
- Vlado barič
- Anica Ščap
- Milan Cvetko
Nagradno.
- Peter Flis
- Jože Kolmačič
- Vlado Barič
- Andrej Rupreht
- Iztok Topolovec
- Stanko Rojko
- Franc Čagran
- Matjaž Lepen
- Tadej Kostanjevec
- Vlado Šiško
- Peter Kolar
- Robi Horvat
- Cvetko Babič
- Dušan Hrga
- Jože Levanič
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Markovci/{/gallery}
