Podpeka v Velikih Laščah 2014
Tale strelski portal je od vraga, da ne rečem od hudiča. Predno začnete tale sestavek prebirati pojdite na prispevek od lani. Tam sem jim napisal, da morajo za bodoče tekme skleniti kompromis z Bogom glede vremena. Tanja mi je zaupala, da je Milan letos celi božji pot zmogel po kolenih, samo da so si ustvarili pogoje za lepo vreme. Res so imeli letos srečno roko z izbiro termina tekme. Sonce je prav prijetno grelo. Nebo je bilo sinje modro in brez oblačka. Strelci, tisti najbolj pogumni, so streljali v kratkih rokavih in to par dni pred novim letom.
Ker vsako leto začnem ta prispevek, kako smo obiskali bife in črnolase kelnarce, se letos tega ne bom izneveril. Samo lokacija je bila druga. Ob cesti proti strelišču, smo na levi strani videli in obiskali »kmečko« gostilno. Stregla nas je pravo podeželsko dekle. Takoj mi je prišlo na misel, kako bi se prilegel »naramni« koš na njena pleča. Pa bi še na vsako stran koša gledalo za ped neizkoriščenega ramena.
Prvo, kar sem videl na strelišču, so bile avtomobilske tablice iz skoraj cele Slovenije. Slovenj Gradec, Metlika, Maribor, Novo mesto, Kočevje, so samo nekatere, ki sem si jih zapomnil. Pričakali so nas s celimi pladnji obloženih kruhkov. Kačje sline pa raje ne omenjam. Kdor jo je poizkusil, je na začetku zelo globoko dihal. Razpoloženje je bilo vremenu primerno. Vsi veseli in nasmejani.
Pri uvodnem govoru je strelski pohvalil njihovega starešino, da zelo podpira strelsko dejavnost v družini, za kar si je prislužil tudi topel aplavz. Takih ljudi je zelo malo, ali takole bom napisal, »Čedalje manj«. Zakaj je temu tako ne vem.
Prepričan sem, da se člani lovskih družin na tekmovanju naučijo marsikaj koristnega, ki lahko s pridom uporabijo na lovu. Pa tega starešine LD-jev ne uvidijo. Samo pomislite, kako slabo mišljenje imajo-mo o lovcu, ki srnjad strelja s »«herc zadetkom«, v predel zadnjih stegen!!! A vi mislite, da raca ne trpi ob ne smrtnem strelu nanjo. Prav podobno je streljati glinaste golobe na strelišču in race ob potoku. Nebi bil rad na njenem mestu, ko bi poginjal v težkih in bolečih mukah, tam za grmom ob vodi zaredi strela, ki jo je samo ranil. Že vsega hudiča sem pogruntal, a bi rad enkrat videl analizo, koliko lovcev, ki gredo na pernato divjad hodi na treninge glinenih golobov.
V drugi seriji sem bil na vrsti za streljanje. Samo trenutek nepazljivosti sem potreboval in sta mi 2 goloba pobegnila. Sploh mi nebi bilo hudo, da mi pobegnejo levi ali desni. Ali, zakaj me vedno jezijo golobi tam nekje iz sredine.
Po 3 seriji sem domačine vprašal, če rabijo pomoč pri sojenju. So mi kar do konca tekme zaupali piščalko, za kar sem jim hvaležen za izkazano zaupanje.
Med sojenjem sem opazoval strelce pri pripravi na strel. Čedalje bolj sem prepričan, da rabimo lovski strelci osebo, ki nas bo opominjala na napake. Ampak ne na tekmi. Vse to se mora dogajati na treningu. Opazoval sem Toneta. Dečko je imel vedno brezhibno postavitev pred strelom. Na tej tekmi se je začel nekaj čudno zvijati in kolena zelo upogibati, kot bi imel hidravliko v sklepih. Tudi golobe je nenormalno grešil. Kako rad bi mu povedal, da naj se vzravna in tudi kolena bolj potegne na vznoter. Bolj jih je grešil, slabšo držo je imel. To imajo športni strelci veliko bolj poštimano. Oni imajo skoraj vedno inštruktorja ali trenerja za svojim hrbtom, ki jih opominjajo na nepravilnosti. Nikakor ne morem pozabiti sebe, kako me je nekoč začelo vse zategovati pri streljanju z MK puško leže na lisico. Bolj sem se popravljal slabše je bilo. Toliko časa sem hotel izvesti pravilni stav, da sem »pošizil«, šel domov, vzel svoje zapiske in skice, ter se vrnil na strelišče. Vse te papirje sem položil predse, se ulegel po skicah in to ponovil 20x. Pa je bilo dobro za 2 meseca, dokler nisem zopet začel vse to izvrševati površno. Vsega tega nebi bilo, če bi me kdo prej začel opominjati na majhne nepravilnosti, ki na koncu postanejo velik problem.
Pri članih sem razstreljeval za 2 mesto. Bil sem neuspešen. Celo Janez-Jaka me je dal v koš…….Ali pa ne!! ………. Višnja gora???
Pri »abjajcnu« sem jim posodil ročni stroj in smo ga speljali 3x hitreje kot lani. Borba je bila huda. Tale Slavc je od hudiča, kadar se gre za pršut. Milko ga ima pa tudi rad. Nekaj časa je še Marko grozil in imel v mislih že zasajeno svojo protezo v živo rdeče meso pršuta. Fantje tale »dabl trap« vam bo še dal piti vroče vode. Kar pripravite se nanj, ker Pero bo imel stroj vedno s sabo.
Nekoč sem že opisoval po čem so poznane tekme v lovskih družinah. Jaz samo upam, da bo tekma LD Velike Lašče od letos naprej poznana po »podpeki« divjega pujsa. Dečki, jaz kaj tako dobrega še nisem jedel. Bog ne daj drugo leto kaj spreminjati. Tale pujs in »prerbranec« z zelenjavo je hrana za angelčke. Na naslednjo tekmo ne pridem samo zaradi dobro organizirane tekme, ampak pridem tudi zaradi hrane. Se vidimo.
P.S.
Na tekmi sem se pogovarjal z Janijem Š. Dečko je bil poplavljen ob zadnji povodnji do nule. Vse mu je voda uničila. Kuhinjo, spalnico, kopalnico, ozimnico. Skratka vse. Ker je invalid, a še vseeno tekmuje z nami, sem sklenil, da mu je potrebno pomagati. V začetku prihodnjega leta bomo organizirali dobrodelno strelsko tekmo za njega. To je naša naloga in obveza. Mislim, da se tukaj vsi strinjamo. Bom pripravil posebni članek na to temo in objavil vabilo, ko bomo imeli fiksni datum. Dečki računam na vas. Tudi Jani računa na nas.
Še rezultati:
{gallery}/Jok/Porocila/2014/Velike_Lasce/{/gallery}
