Zabukovje 2014
Izpolnil sem še eno obljubo, dano »ajznponarskim« fantom, članom LD Zabukovje, da obiščem njihovo tekmo.
Že v soboto mi strelska žilica ni dala miru in podal sem se na trening v Sevniške hribe. Hotel sem spoznati strelišče, da ne bom v nedeljo doživel kakšno presenečenje. Vrhunsko sem izvedel trening.
V nedeljo po 14 uri sem se naslikal ob lovski koči. Do takrat sem se mučil na tekmi v savinski dolini.
Ker imajo okoli strelišča postavljene lesene klopi, sem vso strelsko kramo potrebno za streljanje glinastih golobov zložil na mizo. Potekala je ravno serija. Sodnik je nenormalno piskal. Takoj se mi je zdelo, da so golobi malo hitrejši od treninga v soboto. Ker nisem imel daljinomera s sabo to ne morem z gotovostjo zatrditi, a občutek me malo kdaj pusti na cedilu.
Tudi jaz sem kmalu stal na liniji. Vso pripravo naredim kot treba. Prvega zgrešim. Nisem vedel zakaj. Res, da je bil malo nizki, a nič posebnega. Drugega pokličem in zgrešim. Kaj pa sedaj to. Nič mi ni bilo jasno. Tretjega zadanem z drugim. Četrtega grešim. Kaj hudiča se dogaja. A je možno, da sem v eni uri pozabil, kako se streljajo golobi. Je resnica, da tudi v Taboru na golobih nisem bil zbran in sem jih streljal bolj s srečo, kot z znanjem. A tole je bilo preveč. Dva klicana goloba, visoka, zadanem. 7 goloba, malo nizkega zopet zgrešim.
Do konca serije nisem več slišal sodnikovega piska, a verjemite mi, da sem bil zelo v skrbeh. Naslonil sem se na bukev in analiziral potek serije. Bil sem zamišljen, ko Jure pride mimo in mi namigne, da se mu je zdelo, da streljam čez njih. Nemogoče, saj ni bilo nekih ekstremno nizkih. Nisem pa našel v svojem streljanju napake in vsaka bilka upanja je dobrodošla, da se rešim zagate.
Ni kaj. Pri drugi seriji sem streljal na nizke golobe pod njih. Ne boste verjeli, da je bilo res. Streljal sem preko njih in nisem pogruntal. A je bilo vzrok moji nezmožnosti takojšne analize zgrešenega goloba utrujenost, ali velika vlaga v zraku, ali ozadje, ali Bog ve kaj, mi še dolgo ne bo jasno.
Druga serija v konkurenci je bilo že 9 zadetih golobov. Zgrešil sem zopet nizkega.
Tretja serija je bila popolna. Zadel sem jih 10 s prvim strelom. Ker so v konkurenci za končni rezultat in finalno serijo štele 2 seriji, sem še kar nekaj serij ustrelil, da sem dobil zopet polni rezultat. Vedno ko sem grešil, je bil nizki golob.
Sem pa doživel nekaj, kar nisem še na nobeni tekmi od kar se ukvarjam s strelstvom. Dečko, malo mlajših let, takole na oko, popolnoma normalen, se je tudi udeležil streljanja. Nahajal sem se ravno v zapisnikarskem »stolpu«, ko je začel ob zgrešenem golobu na sredini serije spuščati skozi usta »sočne« kletvice. Sicer se je dokaj hitro umiril in streljal naprej.
V seriji, ko sem stal na drugem strelskem mestu je bil na prvem starejši gospod, na tretjem pa omenjeni dečko. Obrnil sem se k njemu in ga lepo zaprosil, naj se vzdrži besednega dvoboja sam s sabo. Prikimal je, da je razumel. Vse to je bilo Sizifovo delo, ker je pa gospod na prvem mestu prvega goloba zgrešil in se prav glasno začel prerekati sam s sabo in tudi on je spustil za ne zadetim golobom par kletvic. Šele potem sem zvedel, da sta to oče in sin.
Odvijala se je serija, v kateri sem imel zadetih 9 golobov. Ostal mi je za streljati še golob iz 5 stojišča. To se pravi, da sem bil zadnji strelec v seriji. Omenjeni mladi mož je bil 4 strelec v seriji. Dobro se je držal (besedno mislim) do zadnjega goloba na tretjem stojišču. Predvidevam, da je zadnjega zgrešil. Takrat je pa začel vpiti in spuščati kletvice. Jaz sem samo enkrat v življenju tako kričal. Vzrok je bil kladivo, ki je zgrešilo žebelj in s polno močjo pristalo na mojem prstu. Dokler nisem tega mladega gospoda slišal, sploh nisem vedel, da slovenski jezik premore toliko kletvic. Pri peklu je izbral hudiča. V nebesih so bilo na vrsti vsi prebivalci. Celo od tam, kjer je pri mami prijokal na svet je bil kar nekaj krat omenjen za prostor. Ni da ni. Zraven je pa še skakal, kot bi mu konjsko iglo tiščal tja v rit. Vse to, ko je serija še trajala. Pred mano je streljal gospod, ki zelo malo »priča Slovenačko« in je bil že pripravljen za strel. Ni mogel speljati strela do konca in je puško odprl, ter se obrnil v smer »šundra«. Dečko se ni dal motiti in je skakal naprej. Dober je bil odgovor, zakaj to dela! »Jaz nebi nič drugega rad, kot da zadanem goloba«. Halo.
Ni kaj, nekateri ne bodo nikoli strelci z dušo, če ravno bodo streljali polne serije.
Strelec pred mano je zgrešil goloba. Jaz po pripravi na strel odprem puško in pričnem s ponovnim postopkom. Nikakor nisem prišel optimalno na stav za klic goloba. Ko sem tretjič zaprl puško, sem ga poklical in z veliko sreče zadel z drugim strelom. To je bila serija, ko sem zapolnil kvoto za finalno serijo.
Ravno 6 tekmovalcev je rezultatsko izpolnilo pogoje za finale. Ni potrebno posebej poudariti, da sem bil samo jaz z lovskim stavom, med to izbrano elito, če ravno se je streljalo iz športnega stojišča.
Nekaj malega sem slišal piskanja v finalu od sodnika, a nikoli pri meni. Tudi po uporabi drugega strela ni bilo potrebe.
Za prvo mesto smo razstreljevali 3 strelci. 2 domačina in moja malenkost. Že pri prvem strelu je en domorodec odpadel. Marjan pa je potreboval 4 strele, da me je premagal.
Tako, pa sem odkljukal še eno strelišče na katerem sem sodeloval in osvojil pokal. Fantje nisem slabo preživel nedeljsko popoldne. Hrana je bila zares vrhunska.
Ekipno
LD Zabukovje
LD Pišece
LD Bohor
Posamezno
Marjan Imperl
Peter Flis
Srečko Krajnc
Dejan Kozole
Boštjan Pompe
Jože Štefančič
Jože Koritnik
Boštjan Lipar
Borut Ulaga
Ivan Černelič
Zračna puška
Jože Štefančič
Silvo Imperl
Marjan Imperl
Tekma dvojic
Srečko-Jože
{gallery}/Jok/Porocila/2014/Zabukovje{/gallery}
