Strelska tekma LD Žetale

Če hočem udejanjiti svojo noro idejo, da ustrelim vsa lovska strelišča v Sloveniji, sem imel v nedeljo možnost, da naredim kljukico pri strelišču Žetale. Fantom iz LD Rogatec se zahvaljujem za uslugo vodiča po zelo zanimivih Prleških gričih in dolinicah, da sem sploh našel pot do strelišča. Kot veste sem kuhan in pečen med vikendom na streliščih širom Slovenije, a kaj takega še nisem videl. Strelišče z lovskim domom (sedaj a je glavni ali pomožni ne vem, ker sem se ob vračanju v naselju Žetale videl še en lovski dom) se nahaja par 100m od Hrvaške meje naslonjeno v hrib.

Pri njih sem začutil, kot da se je čas ustavil. Dečki iz Žetal. Ne me narobe razumeti. Vso infrastrukturo imajo na zelo omejenem prostoru. Tepih za strelska mesta imajo pogrnjenega kar po poti, ki vodi okoli lovskega doma. Par metrov stran v smeri doline se nahaja naravna meja. Pod to mejo imajo malo travnika in predno se začne gozd v dolini še njivo koruze. Bunker imajo narejen kar iz kostanjevih okroglih hlodov in pokrito z zemljo. Vse to se zelo ujema z naravo v okolici. Praktično sploh ne veš čemu to služi, če ni izmetnega stroja zraven. Pri njih sem videl kako lahko s preprostimi idejami in brez večjega gradbenega podviga izpelješ tekmo. Fantje, Bog ne daj to spremeniti. Ne delajte si odvečnih finančnih vlaganj v nekakšne betonirane bunkerje in potem ga rabiš enkrat letno. V dani situaciji imate vrhunsko urejeno. Dokler to nisem videl pri vas, sploh nisem vedel, kako so imeli urejeno v starih časih. V pogovoru z njihovim strelskim sem v besedah začutil kar malo nelagodja ob besedi bunker. Ne dečki, bolj naravnega strelišča še nisem videl.

Po prihodu na strelišče sem se prijavil 2x pokalno in 2x nagradno. Ker sem se hotel isti dan popoldne udeležiti še tekme na Pohorju, sem zelo zgodaj prijadral na strelišče. Malo sem svoj voh pasel še na vrteči se zverini in nabiral prepotrebno energijo za spopad z glinastimi golobi. Prvo sem ustrelil serijo za pokalno tekmovanje. Malo sem se še spoznaval z golobi, tako da mi je desni iz desnega stojišča ušel v koruzo.

Sledila je serija za nagradno 15 glinastih golobov. V prvi seriji sem spoznal tako golobe, kot strelišče in podlago na kateri smo stali. Na določenem strelskem mestu sem našel prostor kjer ni bilo kamenja. Kamenje govorim zato, ker je bil tepih na katerem so bila označena strelska mesta, pogrnjen kar po tolčencu, ki se posipa po cestah. Za streljanje ni vseeno ali stojiš na kupčku tega posipa, ali na obeh nogah približno 50%-50%. Če je »fifti-fifti« so najboljši zadetki, oz. ustvarjeni najboljši pogoji pri mojem načinu streljanja. Tudi to ni odveč napisati, da sem bil edini predstavnik in zagovornik lovskega stava. Vsi puško v rame, le jaz pod pazduho. Vrhunsko mi je šlo. Pri marsikaterem golobu nisem imel z drugim strelom kaj streljati. Potem pa pride strel, ki ga moram opisati.

Predhodnik je po strelu po polžje odpiral puško. Vedno sem ga za trenutek počakal, da je naredil svoj obred odpiranja. To me ni popolnoma nič motilo, ker sem bil vrhunsko skoncentriran na streljanje. Ko sem s koncem očesa videl, da je končal z odpiranjem, sem se jaz pričel s pripravo. Zaprem puško, jo vstavim na svoje mesto in pogled usmerim v periferni vid okoli bunkerja. Samo trenutek predno sem zavpil, je moj sosed pričel svoje telo premikati na strelskem mestu. S puško je zadel zvočnik in golob je odletel. Takoj sem odprl puško. Še dobro, kajti dečko je kar planil na ta zvočnik, ki je padel pred moje noge. Dečko se je toliko časa »ravsal« s tem zvočnikom, da je prišel domačin in ga postavil na svoje mesto. Zopet sem se pripravil na strel. »Kako si lahko taka nerodaaa«. Zadnji aaa je bil že klic goloba. 2x sem ga zgrešil kot France Prešeren.

skrbnik