Kostanjeva tekma SD Osek 2014
Na začetku letošnje strelske sezone, me je prešinila misel, da bi bil eden redkih strelcev, ki bi imel obiskana vsa lovska strelišča v Sloveniji. V moji bukvi je že veliko strani popisanih od teh tekem. Pripravljam poseben prispevek na to temo.
Strelišče ki ga nisem imel v svojem spisku je tudi strelišče SD Osek.
Ni lovsko je pa, sedaj vem, zelo zanimivo. Ta kraj sem komaj našel na zemljevidu. Nahaja se 240 km iz Šmavra.
Jaz sem garantirano najbolj nori pripadnik strelsko lovske organizacije v kokošji obliki države. Dan pred tekmo sem celi dan premetaval zemljo, kjer bo nastala terasa pri hiši. Proti popoldnevu sem imel roke že pri kolenih od krampa in lopate. Ko se je začelo mračiti sem šel v nočno službo. Malo s srečo, malo s pametjo, me je moja Julka pripeljala v nedeljo zjutraj domov. Nato smo z družino obiskali nedeljsko mašo. S tem dejanjem sem izpolnil vse družinske obveznosti tega dne. No ja. Nekaj jih je ostalo še za zvečer, ko otroci zaspijo.
Sedaj je bil čas za »laif«. S sabo sem vzel še dolenjsko ropotalo, v obliki mojega strica.
Jezus, Kristus. Kako je to strelišče daleč. Proti koncu poti sem prosil Vlada naj me s pomočjo mobija pripelje na strelišče. Prvi vtis zelo pozitiven. Veliko strelcev, večinoma poznanih, se je gnetlo okoli krožnikov, kjer se je nahajal pečen kostanj. Ker je bila kostanjeva tekma, so imeli to dobroto zastonj. Z Vladom, predsednikom SD-ja sva takoj navezala stik. Povedal sem mu zakaj slikam in če lahko to objavim na portalu »strelci-lovci«. Z veseljem mi je dovolil.
To tekmovanje je imelo SD. Se razume, da športni stav in golobi solidno hitri. Koti niso bili ekstremni, le desni je priletel ven na robu bunkerja.
Prijavil sem se 4x. Imeli so samo pokalno tekmovanje. Nič nagrad. Mogoče je tudi to čar tekmovanja. Cena prijav je bila ena izmed najnižjih v letošnji sezoni. Bil sem edini, ki se je upal streljati lovski stav. Kar v prvi seriji sem izpolnil normo in pospravil vse golobe. Vsaj mislil sem, oz. sem bil prepričan. Naslednje 3 serije sem preizkušal novitete, ki so se rojevale v moji glavi.
Eno uro sem se sprehajal po strelišču, glodal pečeni kostanj in špilal fotografa. Prišli so še strelci in beseda je dala besedo, in šele takrat sem zvedel, da za finalno serijo štejejo 2 seriji. Kar vroče mi je postalo. Jaz ga »sviram« z nekimi novitetami, namesto, da bi resno tekmoval. Kako sem grdo gledal, ko sem zopet vlekel denar iz denarnice. Prijavil sem se še 3x. Prepričan sem bil, da rabim samo eno prijavo. Drugo sem imel za vsak slučaj, če prvo grešim. Tretjo pa če »zafuram« prvo in drugo. Sem kar prvo ustrelil polno. Tudi drugo. Pri tretji me je pa nekaj zaje..valo pri vseh desnih golobih. Ker je bunker pod mejo, je senca prišla že preko izleta goloba. Bilo je malo sonca in malo sence. Pa se je videlo, pa ne, pa zopet in tako nas je morilo to streljanje. Dva desna sem zadel z drugim strelom, eden mi je pa pobegnil. Tudi občutek sem imel, da me vidim več kristalno jasno izleta goloba. Saj ni čudno. Bil sem zelo utrujen. 35 ur nisem spal in ves ta čas utrujal svoje telo. Saj nisem iz železa.
V finalno serijo se je uvrstilo 7 tekmovalcev. V prvi seriji so streljali 4 tekmovalci. Vsi so grešili najmanj 1x. Sam sem padel v drugo serijo. Nisem bil popolnoma skoncentriran na streljanje. Vse sem slišal in videl okoli sebe. 7 goloba, desnega sem zgrešil. Enostavno nisem videl izleta. Zagledal sem ga, ko je bil že par metrov iz bunkerja. Skočil se v njega, a je bil učinek ničen. Tudi z enim zgrešenim golobom, bi še vse eno razstreljeval za prvo mesto. Ko sem to premišljeval, mi je še en desni ušel. In to zadnji, 10 golob. Ne, da sem jezen. Enostavno nisem videl izleta. Mogoče malo razočaran. Tako blizu pokala sem bil, pa mi je z zadnjim strelom ušel. Ne toliko zaradi mene, kot zaradi spleta vidnih okoliščin.
Obljubljam, da drugo leto pridem po letos izgubljen pokal.
Dečki in deklice organizatorji. Lepo vas je bilo spoznati. Naredili ste odlično tekmo. Hrana, če ravno je bila zastonj, je bila odlična. Hvala za lepo tekmo.
Sledila je vožnja domov. Kaj kmalu po navozu na avtocesto, je začel delovati kostanj. Spustil sem enega Tihomirja. Sakrabold nazaj,kako je smrdelo. Z robom desnega očes sem gledal, kdaj bo stric reagiral na smrad. Kar tiho in dostojanstveno je prenesel prvega spuščenega. Kmalu sem se zopet nagnil na levo in Tihomir je zopet prišel na plan. Smrdelo je kot iz kanalizacije. Stric zopet nič. Pa mi je en glasen ušel. Stric pa prijavi, »Sem mi je zdelo, da moj ne smrdi tako«. Zato ni na moje izpuste nič reagiral, ker jih je tudi on osvobajal. Zmenila sva se, da se nagibava na zunanjo stran, da nebi slučajno z glavami skupaj udarila. Do doma sva se nagibala in odpirala okna. Še dobro, da se odpirajo na elektroniko, ker bi drugače imela kar velike mišice.
Pa še rezultati:
