Malo sem »guglal« in iskal izumitelje mogočih in nemogočih stvari. Sem bil presenečen za kaj vse imajo dokumentirano kdo, kdaj, pod kakšnimi pogoji in koliko truda je porabil, da se je izum prijel. Nisem pa našel, kdo je izumil volan v okrogli obliki. Temu izumitelju je potrebno dati Nobelovo nagrado. Kako je meni prišel prav volan v tej obliki v nedeljo, ko sem obiskal »druženje« pri strelcih SD Velka.
Dogajalo se je pa približno takole. Zjutraj, ko sva s stricem, kot mojim zvestim sopotnikom, zapuščala Dolenjsko, naju je malo zalivalo. Na »oni« strani Trojan pa novi svet. Brez moče in malo se je svetilo na obzorju. Ko se je avtocesta pred Mariborom cepila na dva kraka, sem poklical Iztoka, kje se dobimo. Moral bi zapustiti cesto na prvem odcepu, a moje misli so bile že na tekmi. Samo za trenutek sem zamudil in sem šel lepo v Šentilj na uro gledat.
Obrnil sem svojo Julko nazaj proti Mariboru in po vseh peripetijah smo se dobili v vaškem baru. To je bilo smeha. Če je za smeh mojih prijateljev potrebno iti v Šentilj, je to najmanjše, kar lahko naredim za njih.
V baru nisem pil nič alkohola pa sem vseeno videl same ovinke proti strelišču. Levo, desno…levo..levo.. še malo levo…močno na desno. Mislim, da sem nekaj krat obrnil volan 2x po njegovem obodu. Prepričan sem bil, da sem prevozil največje ovinke. Pa so prišli še bolj ostri.
Še dobro, da smo se ustavili pod nekim hribom na robu ribnika., da se je v volanu sprostila vsa nabrana napetost. Kaj smo mi prišli loviti ribe ali streljati golobe. Nikjer nisem videl nobene strehe, ki bi vsaj spominjala na strelišče. Ravno takrat je pričelo deževati. Iztok se začne kobacati iz avta. Jaz ga samo debelo gledam, kaj namerava. Ko je začel vleči puško iz prtljažnika, sem začel iskati, kam jo bo ucvrl. Mahnil jo je v hrib. Šele takrat sem visoko nad našimi glavami zagledal nekaj strelišču podobnega. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj in kje so dobili idejo, da so postavili strelišče na tak hrib. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prisopihal,kot parna lokomotiva, ko je vlekla težke vlake iz Kopra, na strelišče.
Njihovi golobčki so bili zelo zanimivi. Dokaj hitri, nizki, visoki, malo levi in močno desni. Kar veliko dela smo imeli z njimi. Ko sem svoj »meh« spustil na normalni nivo dihanja, sem že stal na liniji. Od 10 vrženih golobov mi je ušel samo en izredno nizki. Celo moj stric je videl, da sem ustrelil preko njega. Ustrelil sem še 2 seriji. Ena je bila polna in naslednja 9 zadetih golobov. Organizator je imel še druge vrste streljanja. Od lovskega stava, do prelet race. Vse serije sem streljal lovski stav iz športnega stojišča. Pravilni lovski stav sem si pustil za jesen. Tiste račke so mi pa izredno dišale. Golob je priletel izza hrbta visoko nad glavami. Kako sem bil jezen, ko mi je en čisto navaden frfotavček ušel v dolino. Tudi v tej panogi se bomo pogovarjali na sledečem druženju.
Pozabil sem naročiti organizatorju, da mi naj preskrbi oz. sporoči rezultate. Samo to sem zvedel, da sem bil baje 3 v nagradnem »druženju«.
Kljub temu, da je močno deževalo, smo se spustili v dolino. Zelo smo morali paziti, da nam ni spodrsnilo na mokri travi.
Se vam opravičujem, ker nisem ostal do konca tekmovanja, ker sem moral hiteti na naslednjo »druženje« v Markovce.
Še eno strelišče sem odkljukal, kot ustreljenega in predvsem sem bil zadovoljen z rezultatom. Obljubim še eno srečanje z vašim streliščem. Takrat sem celi dan vaš.
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Velka/{/gallery}
