Šmarna gora 2014
Ribic ni-ni! Niti ob 11 dopoldne.
Ribe bodo!!! je pisalo na vabilu, ki smo ga objavili na strelskem portalu.
»Kva je stričko?A greš z mano na ribe v Šmarno goro? Tam vedno dobim velik komad! Če hodim na tvoje tekme delat, me pa še na ribe pelji«!Dogovorjeno!
V nedeljo ob 8 zjutraj je Julka zarohnela in pričela piti tekočino iz rezervoarja. Prav pohlevno se je obnašala, ko sem jo parkiral na rob gozda pod Šmarno goro. Predno sem se odpravil s kramo na strelišče, ki je oddaljeno par 100 m od lovske koče, smo poslušali uvodni govor starešine Lovske družine. Napovedal je žurko, po tekmi, na kateri se bo lahko celo zaplesalo. Zelo domiselno.
Ko sem šel mimo kuhinje sem barantal s kuharji za ribe, ko bom odstrelil. Pa se niso dali motiti!
Ker sem se zgodaj prijavil, sem bil na vrsti za golobe, kar v prvi seriji. Na tem strelišču sem že nekajkrat doživel, da je zjutraj čudna svetloba na strani kamor letijo golobi. Kot bi hotela biti megla, a to ni. Zelo moraš biti skoncentriran na izlet goloba, ker ti ga potem par metrov vzame ta čudna svetloba. Moram priznati, da sem se zelo trudil, da sem vse zadel. Nekaj sem jih, skoraj bi rekel, zadel na srečo z drugim strelom. Predvsem en desni se je odprl kot v risanki.
Ker so imeli kombinacijo MK in golobi, sem kaj kmalu stal zraven sodnika na MK in mu govoril, kdo sem in kaj bi rad od njega. Ne vem, a sem bil preveč tečen ali je bilo ravno strelsko mesto prosto, da me je takoj dal »čičati« na panj. Streljalo se je sede ob fiksnem kolu na veteransko tarčo. To je ravno pravšnje za mene, ker sem po letih pripravnik za veterane.
Po toliko ustreljenih tekmah in treningih sem se že naučil kako svoje telo pripravim, da se skoncentrira na strel. Pričel sem z merjenjem na poizkusno tarčo. Po prvem strelu sem bil zelo presenečen, ker se je naredila luknja 8na8. »Ne me je..t!!!!Kako sem lahko tako potegnil«!Drugi strel se je držal prejšnjega. »Opala! Tole pa nekaj ni v redu«. Dan prej smo imeli tekmo na Ilovi gori in sem streljal kot Rajmond Debevc. No ja, skoraj tako. Nič nisem delal pregrešnega s puško, da bi se mi lahko takole maščevala. Ustrelil sem še 3 strel za poizkus in spodaj na sliki se vidi produkt tega dela. Takrat mi je pa kapnilo. Pri pospravi po naši tekmi sem puško spravil spodaj v prtljažni prostor. Potem so pa vsi nosili, kdor je imel čas, kar je bilo za domov. In niso nič kaj nežno metali v prtljažnik. Zgleda,da je nekaj trdega padlo na optično napravo MK puške in jo premaknilo. In sedaj poslušajte tole!Namesto, da bi odvil pokrovčke na optiki in dal 3 klike gor in 3 klike desno, mi je jeza zameglila um in mi blokirala možgane. Niti na misel mi ni prišlo. Meril sem tja, v tri krasne in je padalo po 9-kah čisto brez potrebe. Z vsakim strelom sem bil bolj poln jeze. Jezo sem stresal na tistega, ki mi je premaknil daljnogled, če ravno sem v končni fazi tudi jaz lahko to naredil. Čisto brez potrebe sem predal prvo mesto na tej tekmi. Sem pa dobil novo dodatno izkušnjo. Preden bom prenehal streljati, si jih bom kar nekaj nabral.
Mislim oz. vem, da sva s stricem bila prva, ki sva hotela plačati in jesti ribe. Enostavno jih nisva dobila, ker jih ob 11h dopoldne še niso pekli. Niti ni bilo še kuhanega golaža. Jaz sem pa dan prej bil ves paničen, ker par minut čez devet zjutraj ni bilo »kisuga krompirja« za malico. Ker sva točno ob 11.00 zapustila strelsko tekmo s praznim želodcem, sem strica peljal na Trojane in sva si privoščila veste kaj:Ribeeeee!!!!
Tam pa niso rekli, da se za dva ne splača pečko »zalavfat«! Kje so časi in tisti stari jagri, ki so imeli spoštovanje do strelcev in to izkazovali tudi s peko rib,tudi ob tako nemogoči uri, kot je 11. dopoldne.
{gallery}/Jok/Porocila/2014/Smarna_gora/{/gallery}
