Tekma strelskega portala Slovenskih lovcev
Dobrna 2014
Vsi veste, da zdržim več pod vodo, kot doma. Poleg službe, družine, hiše in kos vinograda, imam tudi hobi, strelstvo. Ta hobi je pri meni prerasel v pravo uživaštvo. V službi mi gredo na roke in skoraj vedno dobim dopust, ko zaprosim za njega. Ogromno mojega denarja vložim v ta posel. Da ne govorim koliko svojega časa izgubim na tem.
Vedno sem poln idej, zamisli in rad prisluhnem pogovorom »Kako in kaj«, ki se pletejo med tekmovalci. Pred leti smo zapolnili vrzel, ki je zevala nad lovskim strelstvom s portalom«strelci-lovci«. To se je zelo prijelo. So pa potrebna finančna sredstva, da se to vzdržuje. Samo vzdrževanje tega portala še ni tako drago. Finančna sredstva se porabijo za obrobne stvari,ki služijo za spoznavanje in seznanjanje, kaj nam sploh nudi ta internetna stran. Potrebno ga bo malo posodobiti. Narediti kakšno majico z našim napisom. Povpraševanje je po našitkih za strelske jopiče. Počasi bo prišel čas, da naredimo sten čas, ki ga bom obesil na vidna mesta na tekmah. Na tem plakatu, bo tudi prostor za vizitke, kdor si jih bo hotel vzeti. In še in še bi lahko našteval. Vse to pa seveda stane.
Vsega tega se zavedajo tudi strelski zanesenjaki v širši okolici Celja. Kot vsako leto so bili strelci v LD Dobrna tudi letos pripravljeni priskočiti na pomoč, pri pripravi tekme za strelski portal.
Na pomoč oz. na močo je bil pripravljen tudi On nad nami. Ravno na noč pred tekmo je zopet zlil neverjetne količine vode na določene predele v Sloveniji. Malo sem že razmišljal, če ima sploh smisel riniti v tekmo, ko imajo tekmovalci obilo dela s pobesnelo naravo in reševanjem svojega imetja.
Ob takih mislih sem se spomnil, kako smo premagovali še večje nevšečnosti ob Danijevi dobrodelni tekmi. Prišlo je ogromno tekmovalcev, če ravno je bilo snega do riti. Tako, da sem tako misel takoj odgnal stran in še z večjo vnemo grizel kljub dežju in vetru v tiste njihove hribe.
Imeli smo solidno veliko prijav. Simon je kot edini tekmovalec ustrelil 25 golobov lovski stav. Ostali z enim in več zgrešenimi golobi smo capljali za njim. Na tekmi na izpadanje smo imeli za glavno nagrado odstrel srnjaka. Ker je to za nekatere »famozna« nagrada, sem kar nekaj časa porabil za premišljevanje kako bi to izpeljal, da bi bilo zanimivo za večje število tekmovalcev.
Spomnil sem se«objajcna« v Prlekiji. Bil je nekaj posebnega.
Branko mi je priskrbel ročni stroj, takega kot so imeli pred »davnimi« časi v večini bunkerjev na lovskih tekmah. Usidrali smo ga na prežo za hrbtom strelcev. Vsak je imel 3 življenja. Ko je bil strelec pripravljen je dobil prvo goloba iz bunkerja in nato preko glave tekmovalca. Seveda je bilo zanimivo, ker je bilo nekaj nevsakdanjega. Imeli smo več prijav na tekmi za izpadanje, kot tekmi za nagrade.
Kljub slabemu vremenu sem bil zadovoljen z obiskom. Pogrešal sem malo več družabnosti in zadrževanja po tekmi pod šotorom, a je bil vzrok«mokre cunje« in vsi so šli rajši domov na suho.
Se je pa pripetila zanimiva situacija. Ker so imeli po naši tekmi učno uro streljanja pripravniki za lovce njihovega Zld-ja, so bili z njimi tudi mentorji. Prišli so tudi iz lovske družine, kjer nisem manjkal na njihovi tekmi že 14 let. Seveda mi ni dalo, da jih nebi malo piknil zaradi ne obiska naše tekme. Takoj sem imel poln pehar izgovorov…
..«pa Ta in Ta je rekel, da k tebi ne bo prišel nikoli več na tekmo«.
Samo usta sem odprl. Na vseh tekmah se z mano pogovarja kot, da je moj najboljši prijatelj.
»Bejžn no!Zakaj pa ne«? je bilo edino, kar sem lahko izdavil.
«Baje sta se nekoč skregala«.
«Nikoli in nikdar«!!!!!
«Aja že vem kaj je bilo. Na eni tekmi si ga premagal, ko je bil za glavno nagrado »bicikelj«.
Potreboval sem kar nekaj minut, da sem svoje misli spravil v pogon, kje sem dobil kolo za nagrado. Začel se mi je razvijat film v mojih možganih. Pred približno 10-imi leti je bilo na Grmadi nočna tekma. Tam sem ustrelil polno na golobe in sem moral z njim razstreljevat za prvo mesto. Ne vem več po kakšnem receptu sem ga premagal. Samo to se še domislim, da se je pridušal in preklinjal na veliko.
»Kam smo prišli, da nas Dojenčki učijo streljati! To je sramota za organizatorja, da to dopustijo«! Ko je zapuščal strelsko mesto je z vsakim korakom spustil eno sočno kletvico.
Še danes, ko tole pišem se mi smeji v duši. Ne spomnim se, če je bil podprt za alkoholnimi hlapi. Če je bil, mu nisem jaz zlival v grlo. Nisem si jaz izmislil, da je treba razstreljevati. Vsa procedura je bila v rokah organizatorja.
Še najbolj me pa fascinira, da se je lahko z mano pogovarjal brez, da sem posumil, da je jezen name. Tipično Slovensko,…lovsko, …..lovsko strelsko. Gleda te v oči in za hrbtom drži nož v roki,(prispodoba) da ti ga zapiči tam kjer on misli,da najbolj boli.
Joj! Ko bi vedel, kako se naj sedaj do njega obnašam. Nimam pojma. Šele, ko ga bom srečeval se bom obnašal času in trenutku primerno. Verjetno bo pa še vedno »Moj« prijatelj, do trenutka, ko ga bom lahko zopet ponižal pred strelskimi »prijatelji«. Take imam najrajši.
Rezultati:
