V življenju je toliko stvari za katere ne vemo, da nas lahko zaradi njih boli glava. Mogoče bomo za nekatere stvari nekoč slišali za druge nikoli. Tudi jaz nisem vedel da obstaja LD Leskovec, še manj da prirejajo tekmo na glinaste golobe in sploh ne, da tekmo prirejajo na veliko nočno soboto. Ker še obstajajo moji dobri prijatelji, so me povabili na to tekmo.
Porabil sem 2 polni uri vožnje, da sem svojo Julko parkiral ob lovski koči na obronkih gričev ki obkrožajo ravnico. Lastnina lovcev LD Leskovec domuje na zelo lepem kraju. Ravno prav odmaknjeno od bližnjih vasi, a še vedno ne bogu za hrbtom.
Ker sem v te kraje prišel zaradi streljanja na glinaste golobe, sem tudi večino časa posvetil temu delu. Prvo sem šel na ogled strelišča. Streljalo se je športni stav oz iz športnega stojišča. Golobi so se mi zdeli nič posebnega. Čudno se mi je zdelo le, kako to, da ni bilo ustreljena še nobena polna serija. Toliko dobrih strelcev je bilo na kupu, da je moral biti neki »haklc« v teh oranžnih sklečkah, da so malo nategovale strelce.
Ni minilo veliko časa, ko sem tudi sam stal na strelski liniji. Za prvo serijo sem vedel, da ne morem pričakovati veliko uspeha. Za nagradno so streljali 15 golobov in za pokalno 10 golobov.
Mejduš je bilo tečno streljati. Vedno mi je najmanj eden ušel, največkrat 2. Nič mi ni šlo. Če sem že vse naredil prav, mi je pa ušel v obzorje in se je zlil s svetlečo barvo. Polno serijo sem ustrelil samo, ko sem streljal za ekipno konkurenco kjer smo osvojili 2 mesto. Najvišje mesto je zasedla LD Markovci. Tam sem pa dobil pravo mero adrenalina in pameti, da nisem s puško mahal brez veze po zraku.
Res je moralo biti nekaj posebnega v zraku pri teh golobih. Skoraj vedno je poleg mene streljal Andrej. Ne da je streljal slabo. Ko je grešil je vedno, no »vedno«, v veliki večini streljal preko goloba. Vse skozi je koregiral strel, a je bil še vedno visoko nad golobom. Tudi meni se je včasih odtrgal samo gornji del goloba.
Moj največji tekmec za končno zmago je bil Iztok, saj je ravno v zadnji seriji ustrelil 14 golobov.
Sedaj ne vem ali niso vsi organizatorji bili na isti valovni dolžini ali kaj je bilo. Zjutraj smo jih vprašali po propozicijah tekme in so nam zagotovili «najboljši rezultat, na koncu razstreljevanje«. Potem je pa kar naenkrat postalo, »naslednja serija vleče«. Še dobro da se po zgrešenih golobih v seriji nisem igral z enim nabojem, ker bi na koncu pogorel. Iztok je imel samo eno seriji manj zadetih 13 golobov kot jaz.
Dogodek iz tekme je razdelil občinstvo in tekmovalce. Nekateri so bili za »prav ima«, drugi »fuj« sodnik. Kar nekaj krat se je naredilo, da golob ni izletel iz bunkerja kljub 3x poklicu goloba. Vzrok je bil verjetno višina glasu, namesto »A« je bil poudarek na »O« ali Bog ve kaj. Sodniki na tekmi so se menjavali. Nekateri sodniki so v takem primeru prekinili serijo in sami poizkusili z glasom poklicati goloba. Pri drugih je kar sam tekmovalec klical goloba, kot mi pravimo »na prazno«. Ko je prišel dotični sodnik na vrsto za sojenje, se je dogodilo, da ni hotel golob ven. Tekmovalec ga je 3x poklical in po vsakem klicu odprl puško. Ker ni bilo goloba se je priklonil k zvočniku in z odprto puško poklical goloba. Zanimivo, da je takrat golob priletel ven. Ker ga tekmovalec ni streljal, kljub temu da je sodnik videl kako se je dogodek odvijal, mu ga je le ta piskal, kot zgrešeni golob. To je ponovil še enkrat pri drugem strelcu. Samo naslednjo serijo pri drugem sodniku se je isti dogodek ponovil, pa »nikome ništa«. Dobil je drugega goloba??? Vsi veste, da jaz ne poznam strelskega pravilnika, (tako meni večina »strokovno« podkovanih udeležencev veteranskega prvenstva 2015) zato ne morem soditi, kako in kaj. Vsi ki ste bolj »notri« v tem pravilniku, pa sodite sami.
Pred koncem tekmovanja se je odvijala tudi tekma za odojka v dvojicah. Streljalo se je lovski stav s kopitom ob boku. Že zjutraj se je Andrej priporočil, če bi tekmovala skupaj. Z veseljem sem pristal. V drugem poizkusu nama je uspelo sestreliti vseh 10 golobov. To je uspelo tudi ekipi Ivan-Iztok. Za razstreljevanje smo se udarili v krepkem mraku. Z vsemi razpoložljivimi cevmi sva »udarila« po nasprotniku. Po desetem strelu sem komaj potegnil svojo roko iz njegove velike dlani. Kar stiskal bi mojo rokico od veselja za zmago, saj sva lanska zmagovalca tekmovalno uničila. Da nebi izgledalo tako grdo, sva jima dovolila da sta bila prva v vrsti pri pladnju v katerem se je bohotil pečeni pujsek, katerega sva razdelila med prisotne tekmovalce in organizatorje.
Mogoče se že ponavljam, a sem naredil še eno vejico pri strelišču, katerega sem prvič obiskal in tudi zmagal. Krog ustreljenih strelišč se lepo zapira.
Naj se malo posipam s pepelom. Pozabil sem organizatorja prositi za rezultate. Tamala hčerka mi vedno govori, »Starost ni sama«. Mogoče jih bodo organizatorji naknadno poslali, ko bodo tole prebirali. Slike govorijo za sebe.
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Leskovec/{/gallery}
