Sedaj, ko mi je uspelo za večno (upam) zaključiti delo na železnici, imam več časa, da se spomnim svojih sotrpinov s katerimi smo dan za dnem drgnili po tirih Slovenskih železnic. Eden izmed železniškega personala je tudi Igor, strelski pri LD Velika Nedelja. Priznam, da sem se kar nekaj let branil in izmišljal raznorazne izgovore zakaj se nisem udeležil njihove tekme.
Letos mi je zmanjkalo vzrokov za izgovore.
Že na osebnem vabilu je pisalo, da se strelja na »naslednjo serijo«, ali kot je prijavila dobra poznavalka Slovenskega lovskega strelstva »na klobaso«. To pomeni, da se nikoli ne konča tekmovanje, če se najdeta dva strelca, katera hočeta zmagati. Nategovanje je lahko v nedogled. Očitni primer je tole. Imel sem do sredine popoldneva zadetih 4 polne serije in nekaj 14 in eno 13-ko. Pride Andrej in se prijavi toliko krat, da je bil prijavljen več serij kot sem imel jaz 15. Ker ni vse prijave ustrelil popolno se je prijavil še večkrat. Na prizorišče pride Joža in se prijavi 7x. Za boljše razumevanje, kaj pomeni klobasa naj povem, da je ustrelil 6x polno serijo in 1x 14 golobov, pa ni zmagal. Od vrženih 115 golobov jih je zadel 114 in je zadostovalo le za drugo mesto. Pa če bi organizator še dovolil streljanje, bi se verjetno še prijavljala. Na koncu sta še mene not potegnila, ker sem moral »bežati« pred Dušanom, ker me je dohiteval.
Prvi vtis prihoda na strelišče in prostor ob lovski koči je bil zelo pozitiven. Vse skupaj na majhnem mestu, a vse postavljeno racionalno. Njihov strelski mi je pojasnil, da imajo registrirano strelišče za usposabljanje pripravnikov in lovcev. Več pametnih glav v našem lovskem sistemu, bi moralo v pravem času narediti kaj takega in se nebi skrivali, kot partizani na dolenskem med vojno, ali »tabeli« po vojni.
Prvo kar sem opazil na strelišču je bilo to, da golobi niso bili naviti. Je pa popolnoma res, da si se moral za vsakega klicanega goloba 100% pripraviti, drugače je šel po svoje v enem kosu.
V prvi seriji sem jih klatil, da se mi je kar smejalo. Prepričan v svojo polno serijo, sem se ukvarjal sam s sabo. Pa mi je vseeno zmotil strelec na desni. Ker ga poznam vem, da je strelski referent v eni izmed lovskih družin. Puška mu je 2x zatajila in jo je vedno odprl pred prihodom sodnika, da preveri v čem je stvar. Proti vsem pravilom mu je dal novega goloba. Ko mu je 3-jič zatajilo, sem mu na glas rekel naj ne odpira puške. Toda predno jo je sodnik prijel v roke jo je zopet sam odprl. Nastal je besedni dvoboj med njim in sodnikom. Sodnik mu je razlagal, kako naj mu naroči novega goloba, če ne ve v čem je stvar pri puški. To je trajalo tako dolgo, da je strelec zapustil strelišče. Meni je dvignilo tlak čisto do pokrova. Nekdo, ki je strelski ne ve oz. noče upoštevati, kar predvideva strelski pravilnik v takih situacijah. Vse to sem takoj povezal na sodniške odzive na državnem za veterane.
Čisto nič ni pomagalo, da sem se za zadnja dva goloba pripravljal tako kot treba, ker sem jih zgrešil kot Josip Jurčič. Jebent, jebenti in tole naše strelstvo .
Kot sem že omenil sem se kaj kmalu sprijaznil z 3 mestom nagradno. Enostavno nisem bil konkurenčen Jožetu, ki je res rojen strelec golobaš in Andreju, ki mu je to strelišče ležalo, kot bi bilo za njega delano.
Na pokalnem področju sem pa imel vse pod kontrolo. Vsaj mislil sem da je tako, ker sem imel edini ustreljeno 3×10, vse dokler se Joža ni prijavil 5x. Enostavno se mi ni dalo več bosti z njima. Počutil sem se kot star lev, ki ima svoje krdelo. To krdelo je sposoben tudi braniti. Samo kaj ko pridejo mlajši levi, večkrat v skupini, in se s tem starim levom spopadejo za prevlado nad samicami. Lahko je srečen, če je sploh še živ ne samo, da je moral zapustiti prestol v krdelu. Točno tako sta me napadla. Pobral sem samo še drobtinice (ampak to velike) na tekmi v Veliki Nedelji.
Je bil pa Mitja fenomen. Sploh nisem posvečal pozornost na njegovo streljanje. Videl sem, da je veliko krat streljal pokalno, a je tudi veliko grešil. A na koncu je zadel toliko polnih serij,da je prikobacal na drugo mesto. Vsaka čast njemu. To je njegov prvi pokal, če ravno se veliko srečujemo na tekmah. Prvi je le prvi. Vedno se ga bo spominjal. Za njega velja rek »Došao tiho i ušao u legendu«.
Kakor koli je bilo, imam še eno strelišče pod kontrolo. Tudi pokal imam iz te tekme. Počasi bom zaključil z vsemi strelišči. Imam pa verjetno en problem. Tekme so se začele skrivati in se ne obveščajo strelci širših regij, tako da so tekme na katere bi sigurno šel, pa nisem vedel za njih. Tudi moji prijatelji se nad tem pritožujejo. Upam, da bom za vsa ne ustreljena strelišča še zvedel pravi čas, predno bom zaključil s streljanjem.
Tudi to strelišče priporočam mladim strelcem, saj golobi niso divji in bi se lahko marsikaj naučili in tudi dober rezultat naredili.
