Dež, dež, dež, pa vendar poka …

Kako tudi tako zoprnem deževnem dnevu, ki je presegel 50 letni hladni rekord ne uspe zatreti strelske žilice.

Nekajletna je že tradicija strelske tekme v deželi cvička. Prvo, ki sem jo jaz spoznal, so organizatorji pripravili lani na Trebelnem. Lovci strelci, ki tu živijo in nekateri med njimi v svoji deželi tudi pridelujejo cviček iz naslova tekme, so med lovsko strelsko srenjo dobro poznani po dobri volji, šali in resnem delu pri organizaciji, kar da za kombinacijo prijetno preživeti dan ob priljubljenem športu, streljanju v lovskih disciplinah. No, seveda je prav ta skupina znana tudi po tem, da ji na jeziku ni najti dlake, ko se je potrebno potegniti za pravice lovcev strelcev. Tudi od tu in zaradi pomanjkanja strelskih dogodkov za lovce izvira ta njihov elan.

Za letošnje leto se je skupina namenila prirediti tekmo na Ilovi gori, kjer domuje strelišče LD Grosuplje pod taktirko vsem nam znanega Davorina iz Grosupeljske trgovine Lovec. Trojici stalnih organizatorjev te že tradicionalne tekme, torej Ostrostrelcu Perotu, Joku in Taubetu sva se letos pridružila še moja malenkost in naš Žiga. In obema je v čast in veselje, da sva pri organizaciji in izvedbi sodelovala. Ob tem seveda nikakor ne smemo spregledati tudi naveze s Cvičkom, ki je s svojim prijateljem poskrbel, da naši želodčki niso ostali prazni in presušeni. Še večja šlamparija in greh pa bi bilo ne omeniti neutrudnega Bernardka, Perotovega strica, ki je s svojo prizadevnostjo, pripravljenostjo pomagati in dobro voljo že kar njegova maskota, ne samo sorodnik.

Vsak, ki se je kdaj ukvarjal z organizacijo take tekme se zaveda, da je dogajanje na terenu samo finale, pred tem pa je potrebno opraviti kup dela. Od rezervacije strelišča, dogovarjanj o sami izvedbi, pošiljanja vabil, telefonarjenja lovsko strelskim prijateljem, da se jih obvesti in povabi na druženje, zagotavljanja v teh kriznih časih vedno skromnejših sponzorskih nagrad pa še kaj. Vse to je opravila omenjena dolenjska naveza. A nekaj so očitno pozabili. Kot smo v celotnem vikendu dodobra na lastni koži preverili, so mašo za lepo vreme gladko pozabili plačati. In tako je v nedeljo sonce pokukalo skozi oblake le toliko, da je preverilo, da še nismo dovolj mokri in oblakom naročilo ponovno zalivanje tistih trm, ki so se gnetle pod strehami strelišča in pripadajočih objektov.

Že v soboto, ko je na strelišču potekal trening je potekala tudi generalka oblakov v zalivanju. Uspešno. Prav zanimivo je bilo gledati šibreno sled v gostem dežju, kako je lovila bežečo glinasto ploščico. K sreči smo se že opoldne lotili zadnjih potrebnih opravil pred tekmo in smo še pred nalivom namestili cerade, ki so nas ščitile naslednji dan in MK strelsko mesto za veterane. Ko je bilo vse potrebno postorjeno in ponovno preverjeno, smo še sami povadili v neobičajni postavitvi avtomatov za izmet glinastih golobov.

Začetek tekme v nedeljo ob 8. uri je narekoval zgoden prihod na mesto. Z Žigom sva bila kar malo prezgodnja, tako da sva lahko prva negodovala nad dežjem, ki je trajal že celo noč. Kmalu je s hladilnim kombijem pripeljal nagrade v obliki svežih mesnin še Taube, tako da smo negodovanje nad vremenom lahko pod dežniki nadaljevali družno. In ker se spodobi, da je logistika prva na mestu, sta zatem prispela še Cviček in njegov prijatelj in družno smo v „jurčka“ pod streho postavili enega najpomembnejših rekvizitov tekme – roštilj. Ne gre podcenjevati naslednjega Jok-a, ki je z odprtimi okni avtomobila v največjem nalivu poskušal prehladiti lastno hčer. Ta se mu je s predčasnim zapuščanjem mesta pomočnice glavnega evidentičarja tekme tudi maščevala. Prav mu je, kaj si pa izmišljuje neke čudne izgovore o smrdečem bencinu iz agregata in podobne klobase!

Kakorkoli, računalniška podpora prijav in vodenja rezultatov je delovala, le interpretacija je nekoliko zaškripala ob podelitvi. Pa mislim, da je minilo brez hude krvi, ker zlega namena pa res ni nihče imel. Nova očala na nosu in slaba svetloba v jurčku sta botrovala manjši napaki, da o omamnih vonjavah, ki so vplivale na Perotov sestradan želodček ne govorimo. In ta isti Pero je na mesto dogodka seveda prišel zadnji od ekipe. Kot se za šefa pač spodobi.

V tem času je tudi Davorin na svoji strani z njegovo mehanizacijo postoril vse potrebno in dirka se je lahko začela. Red je bil določen tako, da vsakdo najprej popoka golobe, šele potem pa opravi štiristav na malokaliberski puški. Zato smo nekateri sodelujoči tudi med prvimi poklatili tistih nekaj golobčkov in se potem posvetili delu na strelskem mestu za MK. Razen seveda tistih favoritov med nami, ki so znali mešati štrene pri uvrstitvah in je bilo pošteno, da pravičnosti in napetosti dogajanja radi svoje opravijo bolj proti koncu.
Delo na strelišču je vsem strelcem poznano in ni da bi ga ponavljal. Nešteto sprehodov k tarčam, snemanje in nameščanje bi bilo brez Bernardka mnogo težje opravilo. Že nekoliko manj ostrovidnemu Perotu pa je pomoč mladega zapisnikarja tudi prišla prav. Tudi Jok s hčerko Sašo je vse do nekaj čez 14 uro, ko so se zaključile prijave imel polne roke dela s prijavami in vnašanjem rezultatov, ki mu jih je sproti prinašal Žiga. Šestinšestdeset strelcev iz različnih koncev Slovenije je bilo za vreme, kakršno je bilo dokajšnje presenečenje.
Da boji niso bili krvavi, se je zahvaliti le prijateljstvu med strelci, kajti sicer niso kazali v svojih prizadevanjih prav nobene sentimentalnosti in so se ostro borili do zadnjega zrna smodnika. Tako, da so ceho plačali le glinasti golobi in papir na povsem premočenih tarčah.
V kljub nenehnem ulivanju dežja dobrem vzdušju se je uradni del tudi končal, tako, da se je lahko Jok posvetil izračunavanju rezultatov in razvrščanju po raznoraznih kombinacijah, strelci pa so se pomerili v „abjajc“-u. Prejšnji dan na treningu so nekateri nejeverno gledali to novo Perotovo pogruntavščino, a očitno je zadel pravo. Dvajset golobov, ki so v parih izletavali iz strojev, kolikor hitro so ti zmogli, sta morala z dvajsetimi naboji klatiti dva strelca. Smeha in odobravanja ter vzklikov navdušenja ob nekaterih prav neverjetnih rezultatih ni manjkalo. Marsikateri udeleženec bi bil lahko dober stažist, če ne glavni igralec v filmu „Obračun pri O.K. Corallu“.

Tako je še vedno v dežju nastopil tudi čas razglasitve rezultatov, kar smo nekateri izkoristili tudi za hitro zaužitje malice, saj prej ni bilo časa. Razglasitev je bila kot je v lovskih krogih običajno primerno začinjena z raznimi humornimi vložki, predvsem pa priložnost, da mojstrom krogle in šiber še enkrat zaploskamo.

Na koncu seveda vedno pride slovo in obljuba, da kaj takega še ponovimo, vremenu in prometu primerno previden prevoz domov in po napornem dnevu slaaaaadkiii počitek, ki se je drugi dan izkazal kar za prekratkega in je zahteval ponovitev v obliki kratkega popoldanskega drnohanja na klopi pod kozolcem ob domači hiši.

skrbnik