Avtor : Peter Flis
Leto je naokrog in zopet smo se zbrali pri lovskem domu LD Slovenske Konjice.
Že nekaj tednov pred tem zborom sem bil obveščen, da delajo novo cesto, ki vodi na to prizorišče. Ne vem če ravno zaradi mene in moje »Julke«. Zdel sem se sam sebi pomemben zaradi obvestila: »Zato da nebi Julka spet spustila dušo kot lani«, se je glasil neuradni odgovor. Ker je okolica lovskega doma res prekrasen prostor, kjer si lahko spočiješ dušo in telo, smo se na družinskem sestanku odločili, da gre cela Flisova družina na tekmo. Jaz še s posebnim veseljem, saj sem lani jedel pečene ribe. V planu sem imel tudi letos pospraviti 2 porciji.
Na tekmovališču vedno ene in iste face. Če nebi bilo novih vicev, sploh ne vem, kaj bi se pogovarjali. Z veseljem sprejmemo medse tudi tiste »prave« jagre, ker vemo, da se bodo v enem dopoldnevu tudi 10x zlagali. Vsi vemo kdo je to pa ga še vedno poslušamo.
Prijavil sem se kar dvakrat. Notranji občutek mi je govoril, da nisem pripravljen niti psihično niti fizično na streljanje, pa si bom vsaj pot za ponovno prijavo prihranil.
Tekmovanje sem pričel na mk tarčah. Srnjak in gams. Z nobeno tarčo nisem bil zadovoljen. 93 pik je bolj kilavi rezultat če hočeš zmagati.
Bežečega pujsa sem pa ustrelil vrhunsko. Pred odhodom od doma sem pošpejal v mojo »bukvo«. Pisalo je »z hitro municijo v rob vložka«. 94 krogov je bilo do takrat, kar najboljši rezultat.
Pri golobih sem pa streljal vsepovsod samo v golobe ne. Me je pa pomirilo to, da sem jih zgrešil sortno. Levi, ravni in desni so bili piskani. Ta rezultatski listek ni bilo ravno podlaga na katerega bi unovčil đokerja.
Čez nekaj časa sem zopet stal na liniji za golobe. Sam sebe sem prepričeval, da je sedaj zadnja šansa, da se zberem in ustrelim tako kot znam in zmorem. Do 7 goloba sem streljal z odliko, potem pa mrk in sodniška piščalka je zopet prišla do izraza. Pa še enkrat sem vse to ponovil do 15-tega zaključnega goloba.
Sploh se nisem mogel zbrati. Med potjo sem prijavni listek oddal sodniku na mk. Moje telo, glava tako in tako ni bila na tekmi, pa je šelo zamenjati puško. Po tem opravilu začnem v avtu iskati prijavni listek. Celi avto sem okoli obrnil pa ga nisem našel. Po 15 minutah mi kapne kje je. Tokrat sem bolje ustrelil srnjaka in gamsa. 2x po 48 krogov.
Pri pujsu sem bil pa že preveč izmučen od vročine, ki je ta dan pripekala. Samo 86 točk je bil skupen zbirek leve in desne tarče. To je bilo dovolj za 5 mesto.
Sem pa pomirjen, saj ta dan niti pod razno ni bil nihče zmožen premagati Boštjana. Od 300 možnih točk je imel 14 minusa. Bravo Boštjan. »Katero ligo si že letos streljal«.
Me pa močno skrbi za domače fante. Ne vem kje so bili ti fantje takrat, ko so v šoli jemali pojem »čas«. Na vabilu so imeli napisano »zadnja prijava ob 13.00 uri«. Zadnji prijavni listek pa so izdali ob 16.00 uri. Pa ne da so jih vseskozi pisali, ampak so imeli vmes par ur pavze. Še večji problem je da so to vseskozi ene in iste osebe. Ne vem kaj ti ljudje delajo do 13 ure. Kako imajo tisti moški organ, da pogledajo tistega tekmovalca v obraz, ki je že od 09.00 na tekmi. Pa še ko pridejo na prizorišče se morajo seveda malo usesti, malo popiti in mogoče pa gredo po eni uri malo ustreliti. Ob 16.00 se pa domislijo, da pa že niso prišli v te hribe samo enkrat ustreliti, saj tekmovanje dovoljuje 2x prijavo. In domačini, da se ne zamerijo, jim pa ustrežejo. Mislim, da bo potrebno enkrat za vselej rešiti z zadnjo prijavo ob uri, ki je pisana na vabilu.
Ker ni bilo pečenih rib na »tekmovalnem« meniju, smo se odločili, da se z Vilijem ustavimo na ribniku in se z ribami malo podpremo. Pa smo ostali samo pri kavici. Smo se pa nasmejali do onemoglosti ob ribniku.
Na nasprotnem bregu je družina sine, oči in mami lovila ribe z bambusovimi palicami na katerih je bil seveda pritrjeno ribiško vrvico in trnek. Ravno gledal sem proti njim, ko je sinku prijela ribica. Zategnil je s palici in približno meter nad vodo se je ribica odpela in čofnila nazaj v vodo. Sinko je jezno zamahnil s palico enako kot »furman« z bičem. Ko je trnek močno zanihal naprej in potem nazaj je oči samo zatulil in obmiroval. Mamica je hitro skočila k očiju in mu reševala trnek iz ritnega predela, ki se je kar lepo zapičil v hlače in seveda v mesno sedalo. Naša družba na tej strani ribnika je komaj preživela od smeha.
Sup. Vet. Veterani Člani
Cizej Karli Golob Jože Lipar Boštjan LD Slovenske Konice
Ivanjšek Stane Podgoršek Jože Sadek Boštjan LD Oplotnica 1
Žgank Jože Volmut Franc Žohar Jure LD Braslovče
{gallery}/Alfonz/porocila/Slovenjske_konjice_2012/{/gallery}
