Lovsko strelska tekma LD Orehovica 2013

  Kako je hitro leto na okoli.

Človek bi mislil, da smo pred parimi dnevi streljali v peskokopu, a je bilo pred enim letom. Če vremenkoti napovedujejo sonce ni potrebno niti razmišljati o kakšnih dolgih rokavih. Če sonce pripeka v tisto skopano jamo smo vsi zapečeni.

Jok se je ponudil za taksista in ko je ura kazala osem in četrt sva že brzela proti Šentjerneju. Od tam naprej še par sto ovinkov in že je dišalo po golažu. Že sedaj povem: «Po zelo dobrem golažu«.

Do danes sem obiskal že toliko tekem in tolikokrat isto prizorišče, da točno vem po kom slavijo. Nekateri po pečenih ribah. Drugi po ražnju. Tretji po golažu. Četrti po za frknjenih golobih. Peti po športnem stavu, če ravno so prireditelji lovske družine. Šesti po lepih točajkah. Sedmi po tem, da se na koncu domačini vedno skregajo. Osmi po pijači. Deveti po tem, da niso še nikoli naredili tekme za pohvaliti. Itd..itd.

LD Orehovica po že omenjenem golažu in za te čase lepimi nagradami. Pa še po nečem. Napisano bo dobronamerno. Upam, da tudi sprejeto tako. In po tem, da se branijo ekip.

Bila sva dva in če bi imeli razpisano tudi ekipno tekmovanje, bi pobrala še enega tekmovalca. Tako sva ga pa pustila doma, oziroma ga sploh iskala nisva. Škoda. Vse povsod povem, da je prima tekma, enkraten ambient, a ekip se branijo. Že vedo zakaj.

Pri mk se je streljalo srnjaka in gamsa. Vse ob fiksnem kolu. Imajo kar v avtomobilsko gumo z betonom zalito cev. Tukaj pa pride do izraza moja teorija streljanja ob fiksnem kolu. Vedno trdim, da je fiksni kol le pripomoček za levo ali desno roko in da se telo ne naslanja na fiksni kol. Ker če bi se telo naslanjalo na to napravo, bi kaj hitro padel na kljun. Potem so pa ti »naslanjaći« zelo razočarani nad strelskim rezultatom.

Na vsaki tarči sem imel en krog minusa.

Pri bežečem merjascu sem si najprej ogledal »bejž pot« za pujsa. Preštudiral kako se približuje in oddaljuje mestu na katerem bom stal in streljal. Se mi je zdelo da bo najbolj »nobl«, če ga bom streljal prvo tretjino poteka. Vsak strel sem se umiril ga poklical in lepo tekoče streljal. Brez zaganjanja ali hitenja. In tudi rezultat ni izostal.

Pri kratki cevi mi je pa Jok posodil svojo pokalico. Kratka cev in kompak sta »vi za vi« pri mojem streljanju. Bil sem izredno zadovoljen, saj sem od 20 strelov 2 zadel v deset.

Tukaj nam je pa Jok pokazal vetra.

Ko smo čakali razglasitev končnih rezultatov sem si privoščil pohod na vrh peskokopa. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da je to tako visoko. Spodaj na slikah se vidi kako majhna izgledajo strelska mesta iz ptičje perspektive.

Dečki, ni kaj. Dobra tekma, vzdušje brez pripomb, tekmovalci sprejeti z nasmeškom na obrazu, kar nam veliko pomeni.

Drugo leto na snidenje. 

{gallery}/Alfonz/porocila/2013/Orehovica{/gallery}

skrbnik