Marinova tekma pod Gozdnikom 2015

V Sloveniji praznujemo Sv. Martina predvsem s povezavo z vinom. Sveti Martin spremeni »umazano« mlado vino v pravo vino. Saj poznate rek: Svet Martin nardi iz mošta vin«.

Letos smo strelci in strelka tega patrona praznovali pod mogočnim hribom Gozdnik v bližini Griž. Prireditelj lovske strelske tekme je bil LD Gozdnik Griže. Streljali smo glinaste golobe.

Celi teden smo imeli pravo indijansko poletje.

Tudi za soboto ni kazalo popolnoma nič drugače. Zjutraj minus, podnevi okoli 20 stopinj Celzija. Roko na srce. Jaz zelo rad streljam v takih pogojih. Ni prevroče, ni premrzlo. Ponavadi streljam v kratkih rokavih.

Zjutraj na dan tekme sem svojega malega srčka peljal k tašči. To je popolni zadetek. Hčerka je »popedenana« z razno hrano spredaj in zadaj, tašča ima pa družbo. Tam nekje, okoli 11. ure sem parkiral Julko nad streliščem.  Najprej sem si privoščil minuto užitka. Naslonil sem se na avto in meditiral ob pogledu na okoliške hribe. Odeli so se v mali milijon sproščujočih jesenskih barv. Pravi balzam za srce in dušo. Ker sem bil nekam skurjen, sem si doma skuhal termovko kave za poživitev duha in telesa. Privoščil sem si jo par požirkov. To termovko s kavo sem potreboval tudi po tekmi, ker sem se podal v nočno službo. Okoli 2. ure zjutraj še kako prav pride kakšen mali kozarček te tekočine.

 Po tem obredu sem se počutil kot prerojen. Prišel je čas, ko sem začel opazovati tudi strelišče. Že ob prvem pogledu sem vedel, da bo streljanje prava umetnost. Sonce je potovalo po levem horizontu in sence bližnjih smrek metal preko bunkerja in leve strani strelišča. Predvsem pogled na izlet goloba je bil oviran.

To sem še veliko intenzivneje doživel, ko sem stal na strelskem mestu. Leva stran v senci, desna na močnem soncu. Na levi strani je bil še večji problem, ker je bil pri sencah od smrek presledek. Če je bil levi golob si ga videl, ne videl, videl, ne videl in že je bil v smrekah daleč na oni strani strelišča. Tukaj je pomagalo samo 100%, kaj 100%, 130% fokusiran na izlet goloba.  Nič te ni smelo motiti pri tem poslu.

V prvi seriji me je 2x nekaj zmotilo. Kaj jaz vem kaj. Enostavno mi je ušel. Skoraj zatrdil bi, da sem pri drugem zgrešenem golobu ustrelil pred njega. Al 2 goloba mimo grede nabereš ob končnem seštevku serije. Sem bil kar malo jezen. Da me en golob »scat« pelje. Strokovnjaki so ugotovili, da smo najvišje razvito živo bitje na zemeljski obli, in me mali krožnik hinavsko gleda nazaj, (upam, da mi ne kaže jezika), po drugem strelu. To je bilo potrebno popraviti. Prijavil sem se še v eno serijo. Za nagradno tekmovanje sem tako in tako potreboval 2 serije. Vso svojo pozornost sem namenil izletu goloba. Po tej seriji sem se usedel na rob strelišča in razmišljal kako bi razložil svojim tečajnikom, kako sem streljal. Ste se kdaj zalotili, da ste se v neki predmet zagledali. Tisti trenutek se za vas čas ustavi. Ste kot v nekem transu. Telo takrat največkrat počiva.  Oči imate na široko odprte in strmite v tisto stvar. Vseh 20x mi je uspelo ponoviti ta trans. Je pa ena zelooooo velika razlika med »zagledanjem« in našim streljanjem. Res sem se zagledal v periferni prostor na izletni strani bunkerja. Ampak. Moje telo je bilo tako napeto, da bi verjetno zazvonilo, če bi se me dotaknili. Seveda ne celo telo, ampak tiste mišice, ki jih uporabljam za streljanje. Res sem bil vrhunsko v streljanju. Vseeno sem se pri levem golobu malo uštel v dolžini cone, v katero streljam ter sem ga zadel z drugim strelom in še to samo na pol.

Ker je bilo takoj v naslednji seriji še prosto mesto, sem spet stal na strelskem mestu. Organizator me je vpisal med Kočevska veterana, da se ne bosta med sabo kregala. Seveda smo to pogruntali v hecu, saj sta ta dva možaka resnična prijatelja in še nisem slišal žal besede od in preko njih. V tej seriji so bili še slabši vidnostni pogoji za streljanje.  Dobro mi je šlo. To nebi megel trditi za Ivana, ki je streljal pred mano. Hote ali nehote sem začel opazovati kaj dela. Vse zgrešene golobe je streljal zadaj. Nekje na sredini serije sem se ojunačil in mu povedal kaj dela. Takoj naslednjega goloba sem zgrešil. No pa sem doživel tisto kar vas vedno učim. Ne opazuj kaj dela tvoja konkurenca. Vedno imaš več kot dovolj dela s sabo, da vse narediš tako kot je prav.

Nisem imel več te pozitivne energije, ki jo potrebujem pri streljanju. Zato sem se odločil da bom delal družbo omenjenima gospodoma, pri poti k malici. Kako je lahko popolnoma enostavna kmečka malica tako dobra. Na krožniku se je znašla cela kranjska klobasa in fižolova solata. Vse krožnike smo pobrisali s kruhom. To da smo imeli potem brbotajočo kopel, sploh ni bilo omembe vredno. No jaz ravno nisem imel kopeli, sem pa užival v spuščanju golobčkov med vožnjo vlaka proti Kopru. Še dobro, da sem sam v kabini.

Ja, ja. Tudi tekmo na izpadanje smo izpeljali. Dobro sem se držal. Na koncu sva ostala sama z Bogdanom. Hotel sem odstopiti in prepustiti prvo mesto mojemu prijatelju. Na to ni pristal. Ker smo streljali na desni strani strelišča par metrov od 5 stojišča, sem preizkušal svojo srečo.

Sklenil sem, da goloba čakam čisto na desni strani strelišča, tam ko golob že skoraj pristaja. In ravno desni golob je priletel ven. Pa še zadel sem ga. Sreča vrh sreče. To mi ne bo nihče vtepel v glavo, da znam to streljati.

Tekma vrhunsko izpeljana. Mogoče je bilo malo manj tekmovalcev, ker so se začeli že sobotni skupni lovi. Prav poznani so Martinovi lovi, ki so v nekaterih lovskih družinah že prava znamenitost in tradicija.  Za to tekmo lahko rečemo tole: »Četica mala, ampak izbrana«! Jaz sem že komaj čakal, da sem po nekaj dneh zopet vzel mojo ljubico v roke in se spravil nad golobe.  Drugo leto se zopet vidimo na »Martinovi tekmi« pod Gozdnikom.

{gallery}/Jok/2015/Porocila/Gozdnik_Grize_3/{/gallery}