VESELJE, PRESENEČENJE, ŽALOST
Pred nekaj dnevi smo z družino izkoristili nagrado, ki sem jo »prigaral« z osvojitvijo prvega mesta na tekmi LD Podčetrtek. Komaj sem čakal na vikend v hotelu Breza v zelo znanem termalnem zdravilišču blizu Hrvaške meje. Veselil sem se tudi srečanja s tamkajšnjimi lovci strelci, saj so prav poseben narod. Vedno veseli, iskreni, pravi dobrovoljčki. Nedavno nazaj so naredili novo strelišče pri lovski koči. Kateri strelec ne pozna njihovega stolpa, ki se bohoti na spodnji strani koče. Ta je v kratkem postal pravi zaščitni znak njihove lovske družine.
V soboto zjutraj smo si takoj po zajtrku rezervirali ležalnike ob robu bazena. Priznam, da sem ga oblikoval po oblinah svojega okroglega telesa, toliko časa sem ležal na njem. Ker sem oseba, ki ima kmalu dosti poležavanja, sem svoji dekleti zapustil in se podal na obisk lovske koče v »gorci«. Svojo Julko sem parkiral na zgornji terasi pred vhodom. Čudno se mi je zdelo, da ne vidim lesenega dela strelskega stolpa. Mogoče so ga kot dobri gospodarji razstavili in dali pod streho preko zime. Spustil sem se po stopnicah na spodnjo teraso. Zakaj je pa ograja na sredi pota? Še en korak sem naredil proti robu ceste in se mi je srce skoraj ustavilo. Ves bogi in polomljen je stolp visel v dolino. »Zakaj«? Samo to sem se spraševal. Vidne so bile še sledi plazu, ki je vse to potegnil v dolino. Premaknil sem se dva koraka nazaj in se usedel na spodnjo stopnico. Strmel sem v ta kup železa, ki je bil nekoč ponos lovcev domače družine. Solze so se mi kar same nabirale v očeh. Srce je kot noro nabijalo in pošiljalo pritisk pod lobanjo. Zakaj? Zakaj si narava tako kruta. Kruta do ljudi, ki hočejo delati, ki hočejo kaj imeti, ki hočejo imeti vzrok za veselje. Zakaj?
Ne vem koliko časa sem sedel na tej stopnici. Začelo me je zebsti v zadnjo plat. Poskušal sem vstati, pa me noge niso ubogale. Tudi te bi še kar ostale na tem mestu žalosti. Z veliko muke sem naredil par posnetkov in se vrnil v dolino. Nisem več iskal domačih lovcev, saj sploh nisem vedel, kaj bi jim rekel ob snidenju. Nobena beseda ni dovolj, da bi izrazil ogorčenje nad tem dogodkom.
Ob vrnitvi v hotel so moja dekleta takoj vedela, da je nekaj narobe. Baje sem bil čisto bled.
V nedeljo, ko smo se vračali domov sem šel še enkrat pogledat, če je tisto kar sem v soboto videl resnično. Nič ni bilo drugače. Žal.
Ta prispevek pišem z dovoljenjem njihovega starešine. Polepšal mi je trenutek, ko je zatrdil, da se bo na Imenski gorci še streljalo. Tako je prav dečki. Ne izgubite volje. Včasih je pogum več vreden kot denar. Imate moralno podporo. Ne samo mojo, ampak vseh strelcev, ki so zadnja leta tekmovali pri vas, in občudovali vašo mojstrovino. Obljubljam, da pridem na prvo tekmo, ki jo boste priredili.
Fantje, še enkrat vas prosim: »Ne vrzite puško v koruzo«! Pokažite, da ste kleni slovenski lovci-strelci, bolj trmasti od narave.
{gallery}/Jok/2015/Predstavitve/LD_Podcetrtek/{/gallery}
