Včeraj smo preizkusili strelske sposobnosti na strelišču pri lovski koči LD Velenje.
Že nekaj krat sem napisal, da se tega strelišča zelo bojim oz. mi ne leži. Včeraj sem pa to prekletstvo verjetno pospravil v kot. Tudi pod razno nisem občutil kakšno težo tega bremena. Že ko sem se vzpenjal proti strelišču, mi je srce kar igralo, ne glede, da je moralo porivati kri po vsem telesu. Dihal sem kot vol, saj sem komaj vlekel vso strelsko kramo in obilo špeha okoli pasu do koče.
Po prijavi sem nesel strelske liste na mizo, kjer so pisali rezultate. Kar zajeten kup jih je bilo pred mano. Dovolili so dve prijavi. Mislim, da so jo vsi izkoristili, ali pa vsaj velika večina. Sedaj je malo tekem. Tako so strelci lačni tekmovanja.
Organizator me je prosil, če od sodim nekaj serij in to sem z veseljem sprejel. Se mi pa zdi malo čudno, da ne prej nisem videl ali slišal in ne pozneje, da je sodnik klical »novi golob«. Ja, klical je tistega, ki se je zelo vidno razletel ob zapustitvi bunkerja. Jaz pa kar dvakrat in to v finesah. Ali sem imel srečo, ali me je »nekdo« tam zgoraj preizkušal kakšen sodnik sem. Prvič sem ponovil goloba, če prav ga je zadel, zaradi tega ker je ven priletel brez »kape«. Tukaj ni dvoma. Drugič sem ponovil goloba, če ravno je bil na oko videti nepoškodovan, a ob izletu v desno stran je v levo odletel še en mali košček. Tukaj sem se moral odločiti v trenutku. Strelec ga je sprejel in zadel, a sem še predno ga je zadel, že zahteval novega goloba. Tukaj se pa vidijo izkušnje sojenja in avtoriteta sodnika. Sodnik ne sme dopustiti niti najmanjšega dvoma, da nima situacije pod kontrolo, ali da ima »rešpekt« do katerega strelca. Obema sem po koncu serije pojasnil, zakaj sta morala še enkrat streljati in sta oba takoj razumela in mi dala prav.
Bom malo preskočil potek tekmovanja, da vam pojasnim drugo situacijo. Pri tekmi na izpadanje se je odvijalo finale tega tekmovanja. Na liniji sta stala Miha in Matjaž. Streljala sta iz prvega športnega stojišča lovski stav. Imela sta igro »ob klicanju goloba z zamikom do 3 sekunde«. Ko ga je Matjaž poklical je takoj priletel in ga je samo začudeno gledal, brez da ga je streljal. Ko mu je vodja tega tekmovanja povedal, da je izgubil strelsko življenje, ga je začudeno pogledal in dejal: «Saj ga nisem sprejel«. In vodja ni vedel kaj bi naredil. Vsi vemo, da je zastreljal eno življenje a mu je vodja prikimal in poklonil drugega goloba. Dva sodnika in dva različna karakterja.
Ko sem sam stal na strelski liniji za prvo streljanje, sploh nisem občutil kakšno nervozo, ali živčnosti. Že dolgo nisem bil tako sproščen. Zavedal sem se, da sem bil preveč razpuščen, takoj ob prvem klicanju goloba. Kar zgrešil sem ga. Bil je izredno nizek, sicer skoraj raven in mimo grede je bil v smreki na oni strani doline. Vsi ostali golobi so plačali »krvavi« davek na račun prvega, ki je hinavsko pobegnil. Tudi v drugi seriji mi je en nizek »sparadajzil« v grmovje.
Izredno sem vesel, da sem se otresel tega občutka, da je strelišče »boga boječe« za mene.
Tekma dobro speljana, a bi imel malo pripomb za drugo leto. Dajte že enkrat označevati strelske listke po vrsti. Malo sem gledal in opazoval obnašanje nas strelcev. Vsi so hodili in pregledovali kje so v kupu prijavnih listov. Bolj se je tekma bližala koncu, bolj je bilo nerodno zapisnikarju. Vsi so ga nadirali, da je bil njegov listek še malo prej na vrhu, sedaj je pa na dnu. Pa saj ni bilo res. Strelci smo samo ljudje in tečni kot ose, če nam ni kaj po godu. Pa strelska pravila za posameznike in ekipe obesite na vidno mesto.
Upam, da se drugo leto zopet vidimo. Letos pa še čakam rezultate.
{gallery}/Perun/2014/Porocila/Velenje/{/gallery}
