Z Andrejem sva se dobila na tekmi v Slovenskih Konjicah. Po ustreljeni tekmi sva vsak s svojim prevoznim sredstvom nadaljevala pot po avtocesti proti kurji glavi, prav gor pod rožo, ki jo nosi kakuš na glavi. Če nebi Andrej imel govoreče skrinjice, nebi nikoli našla tega strelišča. Mislim, da je eno izmed najsevernejših strelišč v Sloveniji. Sicer je ena družina še malo bolj severno, a ne vem če prirejajo tekme.
V njihovi LD prirejajo vzporedno s streljanjem še druženje s krajani. Ob prihodu na strelišče so bile vse mize zasedene, še posebno tiste, ki so bile v senci velikih dreves, ki so nudile vsaj malo sence.
Bilo je svinsko vroče. Samo tako malo za predstavo. Ko sva se s stricem zvečer vračala skozi Savinsko dolino domov je ob pol enajstih zvečer v avtu termometer kazal še polnih 30 stopinj. Pogoji za streljanje so bili zares težki. Strelci so prihajali od serije popolnoma premočeni od potu.
Ko sem tako iz sence opazoval serijo, je k meni prišel Tadej na en čvek o tem strelišču. Pove, da je redni gost tega tekmovanja in da zelo rad strelja na tem strelišču, saj ga ima za preizkus svojih psihičnih in kondicijskih preizkusov. Če na tem strelišču ustreli polno serijo, je opravil preizkus za vsa strelišča v širši okolici. To mu je tudi v nedeljo uspelo, saj je bil do štirih popoldan edini z ustreljeno 15-ko. Je pa zadnje čase zelo na treniran, saj se bo udeležil evropskega prvenstva s puško šibrenico, ki ravno te dni poteka v Pragerskem. Pove še, da so minila prejšnja leta, ko na tej tekmi, po celodnevnem streljanju ni bilo ustreljene polne serije in je s 14 zadetimi golobi zmagal. Res nisem vedel, kaj je bilo tako strašnega na tem strelišču, dokler nisem tudi sam stal na liniji.
Pred mojim streljanjem, ko sem se kratkočasil po strelišču, sem opazil, da se pri nekaterih serijah strelci postavijo točno za trak strelišča in gledajo serijo. Tudi mene je zanimalo v kaj tako bulijo. Navadno je v teh serijah streljalo nekaj oseb, ki so imeli vsi enake strelske jopiče. Na hrbtu so imeli Slovensko zastavo in vsi napis Maček. Dobro Maček kot Maček. Bog me nima rad. Ko meni skozi glavo šine, da je to Boštjan Maček. Naš vrhunski strelec, olimpionik, udeleženec svetovnih prvenstev, sredozemski prvak in še bi lahko našteval. Kaj? Z njim se bom šel strelstvo. Postrelil je na milijone nabojev. Jaz pa lovski stav. Takoj mi je prišlo na misel tisto o Golijato….Puško je imel tako, da samo stoj in glej. Kako se je dečko trudil ustreliti 15-ko. Pa ni in ni šlo. Vedno mu je najmanj 1 pobegnil. Jaz mislim, da je stal na liniji takole na oko, 5x.
Vplačal sem si 4 serije. Že za te sem 4 ure stal oz. čakal v vrsti, da so me poklicali na linijo. Ker je imel moj prijatelj Slavko pred leti nesrečo in od tedaj strelja samo z enim očesom, mi je pred mojimi serijami odstopil svojo. Enostavno ni bil sposoben streljati, saj mu je znoj zalival še tisto oko, ki ga je hudičevo potreboval. Pri prvem klicanju goloba, puške niti dvignil nisem, ko je bil že 50 metrov daleč. Aha, to je to na tem strelišču. Za desnim golobom se je kar barvna sled naredila, ko je poletel v svobodo. Hudo. Pero, tukaj boš imel pa veliko dela, če hočeš zadeti vse golobe. Prvič odkar streljam s »strupom« od naboja, sem opazil, da srednji naboj nima učinka pri golobu. Občutek sem imel, da šibre goloba samo prerivajo po zraku. Sem nekje na sredini prve serije vtaknil tudi v prvo cev »hudiča«. Občutek je bil veliko boljši. Tudi nekaj desnih sem pospravil v prah. Samo paziti bo potrebno pri izletu, da mi ne uide. Takoj z njim in uspeh bo tu. Se je pa že v prvi seriji zgodilo, kar moram opisati. Poklical sem goloba in jih je ven priletelo en pehar. Ustrelil sem ta veliki kos, ki se je tudi razletel. Odprem puško, da se ponovno pripravim in jo napolnim. Tekmovalec za mano je že ustrelil sledečega goloba. Ozrem se k sodniku in ta pa, ne boste verjeli, telefonira. Pogled se mi je obesil na Mihu, ki se je zvijal od smeha za trakom, ki je označeval strelišče.
Pri sledeči seriji sem vedel: »Sedaj ali nikoli«. Vročina je samo še oteževala streljanje. Tudi sonce je začel strelcem sijati v obraz. Resnično sem se vrhunsko motiviral. Če je bilo potrebno sem tulec drugega naboja tudi poljubil, ker je z drugim strelom zadel goloba. Boste verjeli ali ne. Boštjan ni imel polne serije, če ravno je vrhunski strelec in strelja športni stav. Jaz pa neki fič- firič, ki vedno strelja lovski stav, sem imel vpisano polno serijo. Sem bil kar malo ponosen.
Takoj sledečo serijo je ustrelil 15-ko tudi Matjaž.
Malo pred koncem še Dani, eden od bratov Dalton.
In čisto v zadnji seriji, ko je sonce zakril temen oblak, še Boštjan. Domačini niso bili nič veseli, ko je streljal namesto strelskega tovariša, ki jo je popihal domov. Boštjan pa kot da se to njega ne tiče. Popolnoma miren je prenašal vse besedne napade nanj. Ima res jeklene živce. Saj domačine zastopim. Na tekmo par let zapored pride 5 vrhunskih strelcev in zgubijo rajo, ki je prej hodila na tekmo. Sedaj vedo, da ob njih nimajo kaj iskati in ostanejo doma ali gredo na drugo tekmo.
Za finale smo streljali 10 golobov z označenim prvim in drugim strelom. Nikoli ne bom razumel, zakaj ima prednost prvi zadetek, ko pa vsi vemo, da je z drugim strelom veliko teže zadeti. Najbrž ni potrebno povedati, da sem si edini upal v finalu streljati lovski stav. Tadej in Boštjan vrhunska strelca in mi trije Liliputanci zraven njih. Lahko napišem, da smo jim nudili močan odpor. Tadej je že na začetku 2-3x grešil in je močno popustil. Tudi Dani je 2 goloba zgrešil. Jaz sem iz 5 stojišča dobil desnega goloba. Ravno tisto se mi je pripetilo, kar sem prej opisal, da se mi ne sme. Nisem pravi čas eksplozivno sledil izletu goloba. To je bila edina napaka pri 10 golobih. Matjaž se je Boštjanu najdlje upiral. Potrebno je bilo streljanje na en naboj. Sicer je takoj prvega zgrešil, a s tako marko Slovenskega strelstva še dolgo ali nikoli več ne bo tekmoval za prvo mesto na tekmi.
Da opišem videnje mojega streljanja z Boštjanom. To sem sprejel zelo mirno. Nič me ni treslo. Sem pa vse skozi kar sem vedel, da bom streljal finale z njim, srce čutil po celem telesu. Pulz je bil malo povečan. Tako, da o kakšnem streljanju z MK puško niti pod razno nebi bil uspešen.
Je pa vrhunski občutek, takole biti z ramo ob rami z Boštjanom. Nikoli tega ne bom pozabil. Ni mi žal, da sem prevozil 600 km za to tekmo. Bog ve če se še kdaj, ravno zaradi razdalje, srečamo na tem strelišču. Imel sem se vrhunsko.
Ekipno
- SD Vitomarci 35
- SD Trap Kungota 32
- LD Videm 29
Posamezno
- Boštjan Maček
- Matjaž Lepen
- Peter Flis
- Dani Marhold
- Tadej Kostanjevec
- Franc Gumilar
- Dani Vajndorfer
- Dušan Urankar
- Ivan Bezjak
- Iztok Topolovec
- Miha Finkšt
- Boštjan Sadek
- Miha Šafarič
- Franc Car
- Janez Ružič
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Prosenjakovci/{/gallery}
