Pšata 2015 (Ihanski brancin)
Če sem čisto odkrit sploh nisem vedel, da obstaja ta LD dokler niso poslali vabilo za srečanje ljubiteljev lova in lovskega strelstva na strelski portal. Ker strelišče še nisem imel vpisano kot odstreljeno je bilo postavljeno kot prioriteta za nedeljsko streljanje. V tolikih letih streljanja sem že pravi ekspert za iskanje strelišč po Sloveniji. Ni me sram povedati, da strelišča ki ga uporablja LD Pšata nisem našel. Prevozil sem celotno okolico Ihana po dolgem in po čez, gor in dol in sem ter tja.
Po približno pol ure obiranja ovinkov in dvorišč za obračanje moje Julke sem zbral pogum in poklical tel. številko, ki je bila napisana na vabilu za dodatne informacije o tekmi. Ko sem mu pričel razlagati, da pod milim Bogom ne vem kje sem in da ne najdem poti na strelišče, se mu je verjetno posvetilo, da sem brezupen primer. Odločil se je, da enostavno pride pome, ker bi drugače prišel na strelišče 2 dni po koncu tekme. Ravno v tem času sem pa našel tablico, ki označuje smer poti na strelišče. Šele kasneje sem zvedel, da so na nasprotni strani ceste preko noči “lastninili” drugo tablico in če si prišel iz nasprotne strani, nisi videl kje je prava pot. Vsaj eno opravičilo imam za sitnosti, ki jih je imel Janez z mano, ko me je vodil kot majhnega otroka na strelišče.
Na strelišču sem se resnično počutil, kot mladi kuža. Vse sem prevohal in pregledal kam sem prišel. Vrhunski prostor za streljanje. Imajo postavljen celo bunker, ki so ga nekoč že uporabljali za streljanje glinastih golobov. Letos so razpisali samo tekmo na 4 stav lovske tarče z MK puško.
Ker sem fantom v LD Škale obljubil, da jim pridem pomagati pri sojenju in so imeli na isti dan tekmo, sem se prijavil kar v prvo serijo za streljanje. Že ko sem tarče videl na sodniški mizi, sem vedel da bom imel malo problemov pri streljanju. Tarče so bile namreč povoskane in se je svetloba nenormalno lomila pri sprejemanju vida v mojih očeh.
To je izgledalo približno takole. Vsi veste, da imam puško približno toliko časa v rami, kot žlico v roki. Točno vem že po občutku, kako moram dvigniti puško v rame, da dobim glavo na pravo mesto na kopitu, da vidim celo sliko, brez temnih senc v okularju daljnogleda. Tukaj sem moral premikati glavo naprej ali nazaj po kopitu, za optimalni strel. Saj tega premikanja ni bilo veliko, a občutilo se je.
Pri srnjaku smo se naslonili kar na leseno konstrukcijo nadstreška. Niti pod razno se ni nič premikalo, ker je narejeno izredno masivno. Pri gamsu mi je bilo to všeč, da so bile palice za naslon puške odsekane kar v grmovju. Lepo očiščene in precej debele. Popolnoma drugače se strelja z njimi, kot s tistimi drobnimi zobotrebci kupljenimi v ” Bau…bau”. Tukaj sem se počutil resnično lovsko.
Malo me je motilo (verjetno samo mene) to, da so imeli po tleh pogrnjeni karton. Ko je tulec padel na tla je »zadonelo«, da sem slišal, če ravno sem imel slušalke na ušesih. Malo sem se oziral po drugih strelcih a nisem zaznal nič motečega. Saj veste kako pravijo stari ljudje, » kilavom k…u še dlaka smeta«.
191 krogov je zadovoljiv rezultat.
Prijavil sem se še enkrat, da popravim ta »zadovoljiv« rezultat. Za 2 kroga sem ga popravil v minus prvega rezultata. Me pa veseli, da sem imel na vsaki tarči eno sliko ustreljeno polno. To se pravi, da se da, če le hočem.
Predno sem zapustil strelišče, sem se z Janezom domenil, da se ob vračanju iz Škal slišiva, če sem slučajno s tem rezultatom prišel med dobitnike odličij. Veste, v moji karieri sem doživel že marsikaj. Nikoli ne veš, kdaj se kateremu strelcu »spuli« in ustreli življenjski rezultat. Seveda sem bil vesel, ko mi je namignil naj pridem po pokal za prvo mesto in zraven dobim bon za »Ihanskega brancina«. To »ribo« bomo uporabili za pogostitev prijateljev.
Še malo o sami organizaciji tekmovanja, seveda gledano z mojimi očmi. V veselje mi je bilo gledati mlado sodniško ekipo in njihove pomočnike. V prvih 2 serijah so se še malo lovili in nas spraševali o podrobnostih in čarovnijah tega poklica. Priporočil bi jim, da čim hitreje naredijo sodniški izpit, ker sem to značko močno pogrešal na njihovih prsih, ali so jih imeli skrite. Golaž in pečene ribe na nivoju, pijača vedno hladna, če ravno so jo hladili v veliki kadi z ledom.
Osvojil sem pokal in naredil kljukico še na enem strelišču. Se drugo leto ponovno vidimo, ker sem občutil tisti pravi človeški odnos, do nas strelcev.
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Psata/{/gallery}
