Nekoč sem slišal od zelo izkušenih ljudi tole: »Ni problem zmagati z dobrim rezultatom, vrhunec je slaviti s slabim rezultatom«! Ravno to se mi je zgodilo na tekmi na Šmohorju. Ker kar nekaj časa nisem imel MK puške v rokah sem šel na 2 treninga prosto stoje na srnjaka. O Bog pomagaj. Kaj vse sem ustrelil. Kot neki pripravnik sem streljal že na treningu. Nič kaj lepo popotnico nisem nesel s sabo v soboto na tekmo v Laške hribe. Pravilno sem napisal: v soboto. Zaradi slabega vremena, ki so ga obljubljali v nedeljo, so tekmo prestavili na dan prej, torej v soboto.
Prvo sem se postavil na strelsko stezo za mali kaliber. Bil sem prvi na tem kraju.
Imel sem več kot dovolj časa za streljanje. Nihče me ni priganjal, moril ali motil. Že 3 poizkusne strele sem spustil daleč od sredine centra, čisto k zunanjemu črnemu krogu. Nisem vedel kako naj se postavim, da bi popravil streljanje. Samo stopical sem, kot bi se mi zelo mudilo lulati. Drugi strel sem zadel celo center. Potem pa na ta račun 2×5 na 1. Tarčo je ocenjeval strelski sodnik, ki je že pravi veteran na tem mestu. Od kar streljam isti dečko ocenjuje tarče. V tem času je samo malo bolj posivel in roko na srce tudi nekaj 10 kilogramov pridobil. Ko je dobil mojo tarčo v oceno, je samo zmajeval z glavo. Pravilno je ocenil, da tako slabo še nisem ustrelil na tem strelišču. 81 krogov je podpisal in jaz sem se hočem- nočem strinjal z njim.
Pri bežečem pujsu se jim je nekaj okoli motorja, ki poganja tarčo hitro ali počasi, polomilo. Tako so imeli samo hitri pogon. Predno sem šel od doma sem »pošpejal« v zapiske in vzel prave naboje s sabo, da sem že prvo tarčo v levo in desno dobro ustrelil. Kar nekaj krogov sem manj ustreli v desno kot v levo. Če streljam premično tarčo 4 kroge bolje kot stoječo, že ne more biti vse v redu s strelcem tisti dan.
Golobe pa mislim da edini, da ne bom kateremu delal krivico, so redki na Celjskem področju, ki še streljajo iz športnega stojišča. Golobi letijo v dolino in to daje še bolj strašen občutek strelcu, da so hitri. V cevi sem porinil najhitrejše naboje. Moram priznati, da sem se za 18 golobov od 20 zelo namučil. Bil sem popolnoma ožet, ko sem poklical zadnjega v seriji. Žal mi je edino za goloba, ki je letel v desno, jaz sem pa stal na prvem stojišču. Praktično je bil raven gledano na cev puške. Je pa bil precej nizki, tako da sem obakrat ustrelil preko njega. Ta zgrešeni strel gre povsem na mojo ne zbranost in pravi čas nisem reagiral na to, da je bil nizki. Enostavno sem ustrelil v stran, kamor je letel golob. Popolnoma skregano z mojo doktrino streljanja glinastih golobov.
Običajno sem bil s takim seštevkom na tej tekmi nekje okoli 5 mesta. Ker je bil tedaj čas za malico, sem se usedel k mojim prijateljem iz Gozdnika. Malo smo »vžgali« debato o vseh perečih temah, ki nas žgejo v strelstvu. Obenem sem opazoval strelce, ki so hodili iz doline, ali si ga bodi od bežečega merjasca ali od golobov. Vsak ki je prispel do nas se je bolj grdo držal od predhodnika. Ali je kiksnil na golobih ali na pujsu. Še vedno nisem verjel, da sem vsaj na zmagovalnem odru. Slučajno sem šel še malo slikati na stezo za MK. Tam je bil ravno mladi strelec iz Žalca. Pogledal sem na njegov listek in sem videl, da bi bil potencialni kandidat za zmago. Že kar pri prvem strelu sta se z očetom prepirala v katero nogo je ustrelil srnjaka. Tudi tukaj je splaval up za zmago po vodi.
Se je pa dogodilo zelo nenavadni primer. Prišel sem na strelišče za golobe in mi sodnik pride nasproti in me čudno gleda. »A veš, da nisi edini Pero na tej tekmi. Kar je pa še večji čudež, nisi edini Flis«. Sedaj mi ni bilo nič več jasno. Nadaljuje. »Pride k meni strelec in pravi, da je Flis Peter. Ne me zajeb.vat, ker jaz Flis Petra poznam. Kaj bi rad tako dobro streljal kot on ali zakaj si se prijavil pod njegovim imenom in priimkom. Komaj me je prepričal, da se on piše isto kot ti«.
Samo toliko sem ga videl, da sem mu lahko dal roko, za ostalo nama je zmanjkalo časa. Upam, da se še na kateri tekmi vidiva in kakšno rečeva.
Proti koncu tekmovanja so mi začeli strelci čestitati za zmago. Še vedno jim nisem verjel, ker moj rezultat ni bil za zmago.
Ja, je bil za zmago. Pospravil sem v svojo vitrino kristalni pokal za leto 2015, ki ga delijo samo zmagovalcu memorialne tekme »Vezjak- Horjak«.
Moram zapisati, da je bil obisk močno pod nivojem prejšnjih let. Včasih se je pri bežečem merjascu zabilo in si čakal do onemoglosti. Letos vse lepo tekoče. Jaz nisem bil popolnoma nič jezen, ker sem imel časa 15 minut ustvarjalno debatirati s sodnikom o čebelah. Namreč doma ima čebele in sem kar nekaj novost izvedel o teh marljivih živalcah. Še bolj me veseli, da mi je ravno ta sodnik povedal, kakšna je razlika med lipo in lipjekom. Lipa ima pri cvetu 3 bunkice, lipjek pa več. Lipjek tudi medi, kar je bila za mene novost, samo malo kasneje od lipe. To drevo namreč nameravam posaditi zraven čebelnjaka. Mogoče celo oba.
Z nagrado bom zopet razveseli nekoga, ki z mano obiskuje strelske tekme, a nima toliko strelskega uspeha, kot jaz.
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Recica_pri_Laskem/{/gallery}
