Tudi to strelišče sem letos obiskal prvič. Priznam, da nisem izpolnil vseh pričakovanj. Domov sem odšel brez pokala. To me čaka drugo leto.
V tej LD domuje Andrej. Zelo nadobudni strelec, kateri z velikimi koraki grabi vse znanje tega lovskega poklica, me je vabil vse dni, naj pridem na obisk k njim in kakšnega goloba tudi lahko ustrelim. Pa se mu je želja uresničila.
2 krepki uri in pol je moja Julka grabila po Slovenskih cestah, predno sem se ustavil na strelišču LD Orlica.
Vedel sem, da bo težka tekma, saj je bilo za nagrado odstrel gamsa mladinskega razreda. Korošci in ostali strelci, bi dali vse za to zmago.
Za pokalno sta štela 2 seriji po 10 golobov. Nagradno 2×15 golobov. Že v startu sem plačal 4 serije za 50 golobov. Prvo sem streljal nagradno serijo. Vse pospravil. Tudi 2 serija 15 golobov mi ni delalo nobenih problemov. 2 serije pokalnega tekmovanja sem pospravil tako hitro, da še sam nisem vedel, da je konec streljanja.
Sedaj je sledilo čakanje finalnih serij na koncu streljanja.
Dečkom sem z veseljem priskočil na pomoč pri sojenju. Kar nekaj serij se je odvilo pod taktirko moje piščalke.
»V oko« mi je padlo streljanje starejšega uglajenega gospoda. Ko je poklical goloba se mu ni nikamor mudilo. Upošteval je priporočilo starejših strelcev, da na tekmi hiti samo kazalec prožilne roke. Vse drugo se ne mudi. Prav galantno jih je klatil. Že kar v prvi seriji je pospravil vseh 15 golobov. Ko sem bil sodnik v eni izmed serij, je ta gospod zopet stal na strelski liniji, na 4 strelskem mestu. Kmalu je bil na vrsti za streljanje. Lepo se je pripravil za strel. »Klik«. Samo to se je slišalo. Maks, kot njegov sosed, je takoj pričel s hitenjem, predvsem z jezikom, naj ne odpre puško. Pristopil sem k njemu, v kontrolo puške, zakaj ni počilo. Poizkusim s pritiskom na sprožilo. Nič se ni dogajalo v sprožilnem mehanizmu. Odprem puško in v mene zevajo 2 prazni cevi. Dečko je v navalu strelske strasti pozabil vložiti naboje v ležišče puške. Totalno nič ni bilo uspeha v njegovi seriji. Nato se je prijavil še eno in jo zopet ustrelil v polno.
Ko je prišel čas za malico smo razvili strašno debato s predsednikom sosednje lovske družine. Pogovarjali smo se kot stari prijatelji. Tam sem opazil, da ne delajo razlike od kod si, kako streljaš, le da si človek, si že njihov.
Prišel je čas za finale. Prvo smo streljali pokalno. Polnih serij je bilo za 2 serije strelcev. Padel sem v drugo serijo. Ste že kdaj videli v prenosu tekme formule 1, kako se bolid hitro ustavi, ko mu zmanjka bencina. Približno tako sem se jaz počutil pri tem razstreljevanju. Brez trohice energije. Nič od nič. Še najbolj sem spominjal na osebo, katero bi se splačalo poslali po smrt. Za tistega, kateremu bi bilo to namenjeno, bi še kar nekaj časa živel, predno bi prišel do gospe s koso.
Ko smo se postavili na linijo tisti, ki smo imeli izpolnjene pogoje za nagradno tekmovanje, sem se že malo bolje počutil. Z vsakim klicem goloba sem pridobival samozavest. Na polovici serije sem dobil občutek, da ne morem zgrešiti goloba. Ko sem ustrelil zadnjega goloba sem šele videl, da sem edini, ki je vse golobe zadel. No ja. Če sem pogrnil na pokalnem tekmovanju, sem se dvignil v nebesa pri nagradnem tekmovanju.
Enako sem strelcem pokazal, kako se strelja pri tekmi na izpadanje. Do konca tekmovanja nisem izgubil nobenega življenja.
Lepa tekma. Drugo leto pridem po pokal. Toliko da veste. Do takrat mogoče dobim tudi obljubljene rezultate letošnje tekme??????????
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Orlica/{/gallery}
