Strelska tekma Slovenske Konjice
S strelskim prijateljem sedim na terasi gostilne. "Pero, kaj nisi bil ti v nedeljo na tekmi v Slovenskih Konjicah? Kako je bilo?"
Odgovorim mu: "Lepo, super in zelo zajebano."
"Tole mi pa ne gre v lajšto."
"Preden bova spila tale litrček (soka), boš vse zvedel.
Jutro je nakazovalo na lep sončen dan. Z Julko, saj jo poznaš, sva se odpravila proti Štajerski. Pot nama je krajšala glasba iz radia. Malo pred Trojanami pokličem Vilija in v Vojniku se dobimo na kavici v prijetnem bifeju. Ker je vedel za bližnjico do strelišča, sva mu sledila kot kužka. Pot je bila pa kaskaderska. Makadam ves razrit od neurja, skratka ena velika žalost. Julka se je kar držala in spretno obvozila kamenje in luknje na poti. Ob pogledu na lovski dom in njegovo okolico sem ostal brez besed. Videl sem že ogromno lovskih objektov v Sloveniji, a ta nima konkurence. Fascinirala me je prekrasno urejena trata in vodnjak sredi nje. Pa jurček z ognjiščem na sredini, pa … . Da o lovskem domu ne izgubljam besed. To moraš samo doživeti, zato ti priporočam, da greva drugo leto skupaj na tekmo.
Zraven prijave sem dobil še bon za malico. Ker so zunaj zelo omamno dišale na žaru pečene ribe, sem takoj vedel, kaj bom jedel. Samo vprašanje je bilo: ali bo ena dovolj, ali pa si bom privoščil dve porciji. Ta hrana zaseda najvišje mesto na lestvici dobrot, ki se znajdejo v mojem želodcu.
Pred mastenjem z hrano je bilo potrebno še ustreliti, zato sem prišel sem gor v te prelepe hribe.
Prvo vzamem MK puško in grem na srnjaka in gamsa. Se ozrem v nebo, da vidim v katerem kotu azimuta se nahaja sonce. Bil je za mojim hrbtom in pod kotom je sijalo na tarče. To se pravi, da bodo visoki streli. Vse lepo postorim in začnem z merjenjem malo niže kot običajno. Streli padajo lepo. Pri petem strelu se malo odpočijem in pozabim na višino. Takoj me je kaznovalo z strelom 8 na 12. To za srnjakovo tarčo sploh ni dober strel. Pri gamsu pa je bilo vse v redu. Srnjak 46, gams 49 krogov.
Sledi pujs. Imajo avtomatskega na tračnicah, ki beži levo in desno pred kroglami, izstreljenimi iz moje puške. Tukaj sem pa ustrelil kot profesor, 91 krogov.
Za golobe je pa potrebno iti na manjši sprehod. Malo po ravnini, pa precej v hrib in nato strmo v dolino in že si tam. Že med potjo sem poslušal, kako so težki golobi. Se pa že toliko časa ukvarjam s tem športom, da me vsak, ki ima 5 minut časa, ne more naplahtati. Sem se kar sam prepričal o tej zadevi. Streljal se je športni stav. Postavil sem se za hrbet strelcem, ki so pravkar tekmovali, toliko zadaj, da jih nisem motil in opazoval, kako se odvija serija. Videl sem da imajo golobi hiter izlet, ko pa preletijo določeno razdaljo se pa umirijo. To se pravi, da ne smem zamuditi izleta. Skrajno levi in desni golobi priletijo v vidno polje očesa pod robom bunkerja. S puško jih moram zaradi tega čakati na robu bunkerja, ki je najbliže strelcu. To pa zato, da ti puška ne ovira pogleda na sproženega goloba. Pogled po nastavljeni puški na goloba, ki označuje sredino izletne odprtine bunkerja, mora biti še bolj globinski, da zajameš še malo večji kot izleta. Vse sem naštudiral v nulo in se mi je obrestovalo. Po drugem strelu ni noben golob letel v celoti naprej. Šele takrat sem dojel, da to sploh ni slab skupni seštevek vseh treh panog.
Res je bilo dovolj za prvo mesto. Pa sem spet lahko naredil kljukico na spisku strelišč, na katerih sem osvojil odličja.
Vnovčil sem blok za malico. Po prvi porciji sem čutil v trebuhu, da to ni to in sem si namesto sladice privoščil še eno porcijo ribic. Ker je bilo kar nekaj časa do končne razglasitve rezultatov, so mi fantje obnovili znanje o igranju šnopca. Dva reveža sva porazila malodane profesionalca. Po odstreljenem »abjajcnu« se je naenkrat znašlo na mizi večje število lepo zapečenih svinskih glav. Seveda smo bili vsi mastni od rok do ušes.
Za nagrado sem dobil najem apartmaja na morju, se pa vsem, ki so imeli karkoli zraven, lepo zahvaljujem.
Ob vračanju v dolino po makadamski cesti se ustavim na križišču v Slovenskih Konjicah in študiram, ali naj grem desno na avtocesto, ali levo po stari cesti proti Celju. Odločim se za drugo varianto. Malo pred tablo, ki označuje konec mesta, pa za mojo Julko pridrvi neki veliki džip in začne z utripanjem čelnih luči. Se umaknem na avtobusno postajališče na robu ceste. On pa za mano. Ob odpiranju vrat pomislim, če sem kaj pozabil na strelišču. Vem, da sem vse, kar sem pripeljal na strelišče tudi odpeljal. Fante, če bo potrebno se bova pa tudi udarila. V trenutku me je minilo, ko mi pokaže črno sled za mojo Julko. Nekje pri vožnji po makadamu sva zadela kamenje in to je naredilo luknjo v karterju. Samo žalostno sem gledal kako moja punca spušča tako pomembno tekočino, kot je olje. Zaradi prijatelja, ki me je pravi čas ustavil, smo preprečili še večjo škodo. Res sem mu hvaležen.
Ker nisem imel druge možnosti sem sklenil, da se bo enkrat še moja Julka peljala domov s tekme, saj sem naročil vlečno vozilo, da naju spravi iz zagate."
Liter je prazen. Prijatelj pa de: "Aha, sedaj pa razumem – lepo, super, pa zelo zajebano."
{gallery}/Alfonz/porocila/Slovenjske_Konjice{/gallery}
