Strelska tekma Šmohor
Solza sreče v očeh prijatelja – NEPRECENLJIVO!
Že na začetku svoje strelske poti sem si ustvaril nek vrstni red strelišč. Zelo visoko na tem spisku je tudi tekma "Memorial Vezjak-Horjak" na Šmohorju.
Danes bom videl iz kakšnega testa je še moje telo, ali drugače povedano, do kje ga še lahko obremenim.
Pred tekmo je za mano 12 ur nočnega dela. Z domačimi se zmenim, da mi v Ljubljano pripeljejo orožje in opremo za tekmo. Zraven so mi pripeljali še stričkota. Hčerka mi je povedala na uho: "To je zato, da te kontrolira in da bo med vožnjo gobcal, da nebi zaspal". Sedaj pa res ne vem, ali me imajo radi, ali so mi ga dali za kazen.
Po uri in pol vožnje se srečno pripeljeva na Šmohor. Tukaj se ti pa res lahko oko in duša spočije na lepotah naše dežele. Krasna lokacija objekta in lepo urejeno okolje.
Najprej se seveda pozdravim s prijatelji in strelskimi sotrpini. Po prijavi se odpravim na strelišče za malokalibersko puško. Tu se strelja 10 strelov na tarčo srnjaka. Kontrolni streli v redu. Prvi strel za oceno čista desetka. Drugi devetka. Pri tretjem že čutim pekoč občutek v spodnjem delu nog. Sem že vedel, da bo vse skupaj hudič speljati do konca. Zaporedoma ustrelim dve šestici. Odložim puško, malo popljuvam okoli sebe, prekolnem nočno in streljam naprej. Z vsakim strelom imam občutek da se pogrezam sam vase in lezem proti tlom. Po desetem strelu sem bil najbolj vesel, da je konec, ne pa toliko z rezultatom. 81 krogov je bil končni seštevek na tarči srnjaka.
Sledi disciplina bežeči merjasec. Sem se kar odločil, da bom streljal z 9x povečavo in kar bo pač bo. Pokličem ga z leve na desno. Prvi strel ti pove, obenem se pa šteje tudi za oceno. Glas v bunkerju zadoni: «Deset«. Pokličem v levo, ustrelim in čakam milostni glas. Deset. Na, sedaj pa imam. Sploh mi ni treba korigirati strelov. Tretji strel v desno sem malo zašuštral in sem vedel da bo tako- tako. Sodnik mi je ocenil, da sem ustrelil končni rezultat 82 krogov. Tisti strel tako-tako je pa bil 5 na 3. Kaj naj pa sedaj rečem. Če ustrelim premično tarčo bolje kot mirujočo, pa že ni vse v redu z mano.
Izkoristim malo relaksacije svojega telesa in se podam v dolino na strelišče na glinaste golobe. Strelja se 20 golobov z športnega stojišča. Čutim, da sem že zelo utrujen. Kličem, streljam, globoko diham, se sestavljam za naslednji strel, kličem, streljam, globoko diham, se sestavljam za naslednji strel, kli…… Vse tako do zadnjega goloba. Sodnik je bil mnenja, da sem enega falil. Tudi jaz sem videl, da je v enem kosu letel po drugem strelu naprej. Ampak globoko v sebi pa vem, da sem ga zadel, le razleteti se ni hotel. Saj to mi strelci vsi tako mislimo, kajneda.
Sedaj pa nastopi najtežji čas na tekmi. Čakanje končnih rezultatov.
Postavim se na samotno mesto in opazujem dogajanje pred lovsko kočo. Pogled se mi ustavi na prijatelju Viliju. Med nama se je stkalo neko pristno prijateljstvo, tako spontano in nevsiljeno. Razmišljam, da ob slučaju zmage njemu polepšam dan in lovno leto in mu podarim glavno nagrado, odstrel jelena. Takoj sem vedel, da je to krasna ideja saj me je po hrbtu stresel tak prijeten mraz.
Ko so rezultate obesili na razglasitveni pano, sem ob mojem imenu videl številko ena. Pokličem prijatelja in mu rečem: "Vili, sedaj je pa prišla vrsta na tebe".
"Zakaj že"?
"Da streljaš jelena".
Nastopi tišina, le pogled govori, da mu ni nič jasno. Ne dobiš vsak dan za glavno nagrado odstrel jelena, pa še to daš drugemu.
"Pa ne se zajebavat", je vse, kar je lahko rekel. Minilo je nekaj časa ko me je nepremično gledal in z vsakim trenutkom so bile njegove oči bolj rosne.
Takrat sem pa spoznal, da sem naredil nekaj dobrega za mojo dušo. Da dosežeš v življenju, da vidiš prijateljevo oko polno solze sreče je to nepopisni trenutek, ki se ti za vedno usidra v srce.
Vili dober pogled ti želim na jesenskem lovu jelena. Hvala, ker si moj prijatelj.
{gallery}/Alfonz/porocila/Smohor{/gallery}
