Strelska tekma v Žančanih, Slovenj Gradec

Ali metanje ob tla pomaga k zmagi!

Pred mano je zelo težka naloga. Odločiti se moram, kako priti na tekmo v Žančane. Od Šmavra do Slovenj Gradca je 2 uri in pol vožnje.Za svojo Julko (naj mi Bog oprosti) nisem več prepričan, da bi zdržala ta napor.

Kako sedaj prepričati mojo boljšo polovico, da bi za ta dan zamenjala avtomobila. Ne gre drugače Pero, kot odločen nastop in brez popuščanja. Izbral sem odličen trenutek, ko so bile na sporedu TV limonade. Na moje veliko presenečenje sva takoj sklenila kompromis in vsa moja strategija in priprava je bila zaman. Ker pa je strelski prijatelj Jok kupil novo puško za masakriranje glinastih golobov, je takoj sprejel povabilo, naj se mi pridružil.
Med potjo z dolgim jezikom spraviva v zadrego prodajalko na bencinski črpalki, ki obarva lička močno rdeče. Ko je bilo potrebno plačati zapitek v kafetariji, se seveda pri plačevanju nikoli ne rinem v ospredje in potrpežljivo čakam da drugi opravijo to junaško dejanje.
Ob prihodu na strelišče najprej zagledava strelsko stezo za golobe, nato za MK in na koncu še za bežečega pujsa.
Še vedno se Tomo in Samo s pomočniki trudijo, da se tekmovalci tako strelsko kot gurmansko počutijo odlično.
Jok se  sploh ne more načuditi, da v Sloveniji obstajajo tako lepa strelišča. Poskušam ga nekako motivirati, da pozabi na lepoto in da sva prišla na strelišče narediti rezultat.
Prva panoga streljanje z MK na 4 lovske tarče je potekala brez pretresov. Nekako nisem bil zadovoljen z sedmico na gamsu. Skupni seštevek je bil 185 krogov. Sledi bežeči merjasec in z 69 točkami zaključim to disciplino. Pri menjavi MK puške z »šrotarico« se malo odpočijem in spustim svoje možgane na pašo. Pri hoji navzdol po asfaltu proti strelski stezi za golobe se preko zvočnikov sliši krasna slovenska narodna glasba. Če v življenju poleg streljanja še kaj rad počnem, je to ples. Z mimiko telesa nakažem zapisnikarici, če je za en ples. In takoj me je višja sila kaznovala. Pri koraku z asfalta preko male meje sem stopil na pesek in mi je spodrsnilo. Zložil sem se na tla kolikor sem dolg in širok. Polil sem se z vodo iz plastenke, pa še puška se je na vsak način hotela stepsti z mano. Bolj sem jo lovil, bolj sem jih dobil. Pa saj to me ni tako bolelo kot ponos, da so me vsi videli ležati na tleh. Ampak sem kmalu dvignil svoj ego, ker sem ustrelil polno (15/15). Sam pri sebi (pa ne zatrdno) sklenem, da se bom pred vsako serijo enkrat vrgel ob tla, da vidim če to res pomaga.
Ker je bilo do končne razglasitve rezultatov še nekaj ur časa, se z Jokom odločiva in skočiva še na tekmo k prijateljem v LD Gradišče. Toda to je že druga zgodba.
Ob vrnitvi v Žančane sva bila povabljena za bogato obloženo mizo pravkar pečenih dobrot z žara. Saj komaj še verjameš, da v teh časih to še obstaja. Taka dejanja prav vabijo, da se drugo leto spet vidimo. Priznam da sem na to tekmo prišel z nekim občutkom vznemirjenja, saj še nisem imel v svojem repertoarju vpisane zmage (razen prvaka LZS na bežečega merjasca). Zapuščam ga pa z veseljem, saj sem zmagal, prjatu Jok pa je bil 4.
Fantje tam SV Sloveniji, drugo leto zopet pričakujemo povabilo na tekmo, za letos pa hvala za lep dan.

skrbnik