Strelski maraton v LD Šentvid pri Stični 2013

Fantje se zbirajo
iz kranjske dežele,
dekleta se jokajo,
kaj b'jo počele?

Nič se ne jokajte,
saj greste z nami,
ve boste kuhale,
mi pa streljali.

Pa ni bilo ravno tako, kot pravi slovenska narodna. Z mano so že šle, a kuhale niso. Za to so imeli zadolženega Dušana. Pri tem pobu mi je všeč to, da vedno nekaj zakuha, o katerem se splača pisati.

Ko je moja Julka pripeljala družino na tekmo-plac je bilo tam že vse parajt. Dečki so vse pripravili že zgodaj zjutraj, ker so vsi že sedeli in čakali dobre duše v obliki strelcev, da jim prinesejo denarce. To kdo bo koliko zadel jih tako in tako ni nič brigalo. Manj jih bomo predčasno sklatili, več jih bodo lahko pobrali. Seveda če se ne bodo razleteli ob pristanku na zemljo.

Prva serija je bila kmalu polna. Nabojev smo morali imeti polne žepe, ker se je streljalo na 50 golobov v enem kosu. Na tekmi sem to prvič streljal.  V seriji sami prekaljeni mački. Pred mano Kresniški Franci, za mano Grosupeljski Janez. Predvideval sem, da bo hudič od 40 goloba naprej, saj te začne strelska kondicija zapuščati. Navajeni smo na maksimalno 25 golobov in tudi psiho imamo naravnano na toliko časa.

Začetek je bil od hudiča. Sodnik, če bi bil ali ne. Njegove piščalke sploh nismo slišali. Tam okoli 15 se je pa začelo. Zanimivo je to, da sem za vsakega vedel, kdaj je prvega zgrešil. Ostala sva s Kresniškim Francijem sama in vlekla naprej polno serijo. In pride prvo stojišče. Puško dvignem v lovski stav. Možgani mi sporočajo: »Ne stojiš dobro«. »Bla-bla-bla. Prazen prostor pod lobanjo mi pa že ne bo komandiral in j..al. Glej in se čudi kako ga bom v prah spremenil«. Se zaderem, kot se znam in upam samo jaz. Ven prileti skrajno levi. Ker je bila ura okoli pol desetih zjutraj, je bilo sonce za hrbtom strelca. Na travnik in bunker so padale sence okoliških smrek. Izgledalo je približno takole: bunker-senca-sonce-senca-sonce-hosta. Na začetku leta goloba (tega levega) sploh nisem registriral, tako kot bi ga moral. Ko sem to poštimal se mi je zdelo kot bi letel po stopnicah. Sem hotel nadoknaditi zamujeno, a je že odstopalo od ustaljenega reda časa, katerega imam od klicanja goloba, do streljanja goloba. Puška je bila vse prej kot pri golobu. Sem kar 2x ustrelil na približno in na približno obakrat zgrešil. Ob pisku sodnika sem slišal odmev smeha v praznem prostoru, kjer je ena majhna kepica, kot frnikula velika možganov. Butl. Dobil sem signal, da ni nekaj dobro s stavom, a namesto, da puško odprem in ponovno začnem s pripravo na strel, sem bil rajši pameten in ga zgrešil. Nekateri ne bomo nikoli Veliki strelci.

Franci je pa še kar zadeval. Ko se je pripravljal na strel sem držal prostor na strelskem mestu, kot moj kuža z imenom Lumpi. Niti mrdnil nisem, samo da bi mu omogočil optimalno koncentracijo na strel. Sedaj že lahko napišem, da je vse pospravil in v pisal 50 zadetih golobov.

Sedaj pa tisto o Dušanu. Tam nekje na sredini serije, Dušan pokliče goloba. Golob zleti skrajno desno proti koruzi. Dušan še vedno drži lovski stav in gleda na bunker. Zanimiv prizor. Vsi prisotni gledamo v desno, le Dušan naravnost. Ko mu sodnik piska zgrešeni golob se Dušan oglasi: »Kga je. Kjej je pa galob«? Vsi prisotni z desno roko pokažemo na koruzo, kjer je golob pristal. To ga je tako vrglo iz tira, da je kar trojčka naredil. Dušan, pečeš pa dobro.

Sem še malo po fotkal in po porciji čevapčičev zapustil prizorišče.

Baje so imeli pa svetovni abjajcen. Kaj čmo. Na dveh krajih hkrati pa še ne znam biti.

Člani:

1 Beno Kozlevčar 50

2 Franci Koncilja 50

3 Matjaž Hlebš 49

4 Peter Flis 49

5 Matej Pekolj 47

Veterani:

1 Drago Aberšek 48

2 Jože Erjavc 45

3 Ciril Baškovc 44

4 Marjan Blatnik 44

5 Slavko Trstenjak 43

{gallery}/Alfonz/porocila/2013/Maraton{/gallery}

skrbnik