Foto: Jože Uhan
Strelski vikend na Štajerskem
Vikend, ki ga ne pozabiš !
Resnično si želim, da bi v življenju bilo več takih vikendov, kot je bil minuli.
Že dolgo časa me je Vili vabil v svoje kraljestvo, ki mu reče dom. Hčerkico sva z Joži poslala v »tabrh«, ali po slovensko, na počitnice.
V soboto zjutraj sem prišel iz nočne službe. Doma sem imel že vse pripravljeno, samo za naložiti v avto. Ker sem bil po nočni skurjen do kraja, se je Joži ponudila za šoferja. Seveda sem to z pridom izkoristil, saj sem večji del poti proti Novi cerkvi lepo dremal.
Ob prihodu na njihovo domačijo so se na mizi znašle različne dobrote. Predvidevam da so domačini mislili, da so jih napadli termiti, tako hitro je vse to izginevalo s krožnikov. Na koncu je prišlo še tisto, kar imam najraje. Doma narejena torta. Namenjena je bila enemu od domačih za rojstni dan (Vili, vse najboljše).
Na vrsto je prišlo planiranje, kako izkoristiti preostali čas dneva. Najini boljši polovici bi šle rade že takoj na veselico, ki se je odvijala v bližini, midva in Simon bi šli pa na tekmo v Podgorje. Imava res zlate deklice, saj sva se že peljala, da pobereva Simona. Sploh nisem vedel da je naša dežela tako velika, kolikor časa smo se vozili samo v hribe, da smo prispeli na strelišče. Mislil sem, da tukaj golobi sploh ne morejo leteti, zaradi redkega zraka, na taki višini smo bili. Pa sem se zmotil. Pa še kako hitro znajo leteti. Imeli smo kar veliko dela, da smo jih klatili. Jaz osebno sem imel največ dela z desnim nizkim, saj mi je največkrat kar ušel.
Ker tukaj tekma traja dva dni, sem šele v nedeljo zvedel, da sem zasedel četrto mesto med posamezniki in tretje mesto med ekipami. Med vračanjem proti dolini sva odložila Simona in kmalu zatem se spet mastimo za mizo. Čista tišina, le cmokanje in vsake toliko časa globok vzdih za zajem zraka se je slišal. Ob pijači je bilo malo debate, veliko smeha in že smo se znašli na veselici. Ura je bila pol dveh zjutraj, ko smo se vračali v posteljo. Pa še ni bilo dovolj veseljačenja. Od ne vem kje se je znašla v rokah harmonika in še kar nekaj časa je minilo, da smo se ulegli k zasluženemu počitku za ta dan.
V soboto zjutraj pa »jovo na novo«. Pred odhodom na strelišče sva z Joži naredila še en krog sprehoda po Dobrni. Ob prihodu k lovski koči LD Dobrna sem se pozdravil z prijatelji. Skoraj sočasno sta prispela tudi moja ekipna sotrpina Jok in Jože in smo se kar prijavili. Ko je naša ekipa zapuščala MK strelišče, smo bili videti kot da gremo z ruske fronte. Jaz sem grdo gledal zaradi pujsa, saj sem ustrelil 6 in skupni rezultat184 krogov. Jok je malo manj kot grizel puško zaradi nule na pujsu. Jože je bil pa ves zategnjen, ker mu gams ni šel iz glave. Bentil je, če bi bila 10 na gamsu velika kot lubenica, bi še vedno zadel 6. Pri golobih smo se pa kar odrezali. Jok in Jože sta streljala lovski stav, jaz pa športnega. To jih je bilo veselje gledati, in njih in golobe, kako so se razletavali. Seveda vse do takrat ko smo začeli streljati mimo njih. Saj ni bilo velikokrat, a za slabo voljo je bilo dovolj. Dobro razpoloženje pa nam je vrnila porcija lepo pripravljenih in okusno zapečenih dobrot na žaru.
Pri »abjajcnu« smo se pa udarili na žive in mrtve. Streljali smo, kar si je kdo izmislil. Od športnega do lovskega stava, z dvema in enim streloma. Sede, kleče, čepe, bolj spredaj, bolj zadaj, na bunkerju, levo, desno, skratka bilo je vsega. Zelo zanimivo, tako da so začeli gledalci zelo glasno navijati in uživati v tekmi.
Tretje leto zapored sem osvojil prvo mesto in tudi glavno nagrado, odstrel srnjaka, bo izvršil prijatelj Simon. Tudi mojima sotrpinoma so se na koncu ustnice obrnile na smeh, saj tudi v ekipnem delu ni bilo ekipe, ki bi ustrelila boljši rezultat.
Majdi in Viliju sem se zahvalil za lepo preživeti vikend, Mojci za torto, organizatorjem pa za lepo speljano tekmo.
Med potjo proti domu, smo se ustavili še na Trojanah na »kremšnitah« in tako zaključili potepanje po Sloveniji za ta vikend.
