Dobrodošla Prlekija
Tečaj lovskega streljanja, Tekma Sv. Tomaž
Lani na tekmi v Rogatcu je beseda dala besedo in letos sem rezerviral soboto za tečaj lovskega streljanja na glinaste golobe. Lovska družina, ki je gostila Dolenjčka se imenuje Juršinci.
V soboto je sonce že kukalo izza Gorjancev, ko sem se odpravil proti kljunu Slovenije. Julka »jr« je bila natovorjena s priborom za izvedbo tečaja. V prtljažnem prostoru je našla svoje mesto tudi moja zvesta spremljevalka. Res je ženskega spola, a ima luknji veliko bolj skupaj, kot ženski osebek, ki mi krajša noči v postelji. Je pa res, da ima vsaka svoje prednosti in slabosti.
Pri startu iz domačega dvorišča ob 6.00 sem si zadal nalogo, da v 3 urah pridem na cilj. Ker je promet »tekel« sem ob 8.00 že težil Ivanu (predsedniku LD) preko mobija, da naj me pripelje na dvorišče njegove kmetije. Ob uvozu na to dvorišče, sem samo debelo gledal po okolici. Tako urejene okolice že dolgo-dolgo nisem videl. Polno cvetočih, dišečih vrtnic vseh baru in dimenzij. Takoj sem svoj nos, seveda z dovoljenjem in z gospodarjevim spremstvom, nesel v hleve. Poslopja velika kot vojašnice v stari Jugi. Notri pa živine kot vojakov v kasarnah.
Po pozdravu ostalih članov družine, sem takoj dobil mesto za veliko masivno mizo. Kljub masivi se je kar šibila od dobrot. Takoj sem vedel, da ta dan ne bom ne lačen, ne žejen. Tako smo se zatopili v pogovor, da bi kmalu pozabili, kdaj je začetek tečaja. Pa sva se hitro obrnila in sem že stiskal roke v pozdrav pred lovskim domom. Nekaj strelcev sem že poznal. Prav presenetilo me je, da so bile med tečajniki tudi osebe ženskega spola.
Gradiva za učilnico sem imel za uro debate. Kaj, ko se je razvleklo v dve uri in čez. Po vprašanjih sem videl, da so »padli not«. Še dobro, da sem na tem področju podkovan z znanjem, in sem jim lahko odgovarjal na zastavljena vprašanja.
Strelišče imajo oddaljeno 5 minut od lovskega doma. Imeli smo časa do 14 ure, ko je bilo naročeno kosilo pri Ivanu. Najprej sem jim na strelišču demonstriral, kaj smo se naučili v učilnici. Sem je sodilo pravilna postavitev, pravilno menjavanje po strelu, in vse kar sodi k uspešno izvedenem strelu na goloba. Teh tečajnikov je bilo 15, če ne še kakšen več. Imel sem zelo veliko dela, da sem vsakega posebej vzel v »roke«. Proti koncu so ustrelili serijo, kot na tekmi. Vsakemu sem povedal, kaj je njegova pomanjkljivost pri streljanju. Bil se prijetno presenečen. Polovica jih je več kot zadovoljivo že vključevala v svoj stav povedano in pokazano. Prav videlo se je pri nekaterih, kako so začeli s svojim starim stavom in predno so poklicali goloba, so stav popravljali.
Zadji dve seriji, sem se jim pridružil pri streljanju. Ni in ni mi šlo. Bil sem popolnoma »zmozgan«. Nikoli nisem imel polne serije.
Pri pospravi strelišča je Tone omenil, da ima sosednja lovska družina tekmo na glinaste golobe. Med slovesom od tečajnikov, so me založili z njihovim vinom, da je Julka kar postrani stala. Veliko njihovih članov ima svojo »gorco« in vsak je prinesel kakšen litrček zraven.
Kosilo pri Ivanu je bilo tisto pravo domače kosilo. Najedel sem se v polno. Moj vampek je zadovoljno krulil. Sploh ne vem kdo je »bleknil«, če greva na tekmo. Oči so se kar same od sebe zasvetile.
Med potjo sva obiskala še njegovega lovskega tovariša. Tam pa lovskih trofej malo morje. Izvedela sva, da imajo lovske goste iz Avstrije, in smo jih šli družno pozdravit. Ker smo se takoj zapodili v njihovo optiko, smo jim naročili ob prihodnjem snidenju, naj prinesejo nekaj strelnih optičnih naprav, da naredimo kakšen »biznis«.
Končno sva z mojim gostiteljem našla toliko časa, da sva obiskala tekmo v LD Sv. Tomaž. Strelišče z lovsko kočo imajo ravno toliko umaknjeno iz urbanega okolja, da so lahko gospodarji na svojem.
Tekma je potekala dva dni. Razmišljal sem, kaj naj se prijavim. Ali pokalno ali nagradno. Časa ni bilo več veliko, ker se je dan prevešal v pozno popoldan. Nagradno bodo v nedeljo nabijali v nedogled, zato sem se odločil za pokalno. V pravilih so imeli zapisano: velja najboljša serija, a v slučaju enakih rezultatov velja naslednja serija.
Ob zasedbi strelskih mest nisem vedel ne hitrost golobov in tudi koti so mi bili neznanka. Strelišče imajo obrnjeno tako, da proti večeru še sonce nagaja s svojo prisotnostjo.
Največji problem sem videl v tem, da ne ustrelim dobro. Celi dan sem na tečaju razlagal, kako in kaj je potrebno storiti za odličen zadetek goloba. In sedaj naj jaz pokleknem pod svojim prepričanjem. Tudi lovski stav je v malo slabšem položaju, nasproti športnega, zaradi metrov od stojišča do bunkerja. Niti pod razno ne vem, kje sem dobil novo energijo. Bil sem drugi v seriji. Tako sem pri prvem tekmovalcu videl vsaj hitrost goloba. Vsi so streljali športni stav, le Pero svojo »tamburico« stisne pod pazduho. Prvega goloba sem pobral z drugim strelom. Vse ostale do 10 s prvim strelom. Prav videlo se mi je, da sem se od dahnil ob odličnem rezultatu. Nisem razočaral ne sebe, ne lovski stav.
Po pijači, ker je bilo svinsko vroče, sva zopet stala na strelski liniji. Sedaj so zraven stali tudi tisti »ta hudi« strelci. Vse skozi sem pobiral prisluhe o Pragerskem, o Rakičanih, o Murski soboti.
Si mislim, »Pero sedaj jim še enkrat pokaži, zakaj tako goreče zagovarjaš lovski stav«. In sem jim dal vetra. Padla je še ena 10-tica. Moram priznati, da sploh ne vem, če je bilo toliko strelcev na strelišču, kolikor rok sem dobil v čestitanje.
Pred odhodom sem se še zmenil, da mi pošljejo končne rezultate, za objavo na strelski strani.
Je bil čas že globoko v popoldan, ko sva obirala z lovskim tovarišem tiste ostre ovinke proti njegovi domačiji.
Naj zapišem, da niti pod razno nisem vedel kakšni ljudje so tile Prleki. Domov sem odnesel neverjetne spomine na te preproste in klene Štajerce.
Ker ima Ivanova žena doma tudi predelovalnico mleka, me je še založil z jogurtom in sirom.
Me je ganil Ivanov vnuk. Komaj dobro govori, a je skozi vrata prinesel naročje sladoleda (kornetov) »Tlic na ladoled«.
Samo upal sem, da me med potjo ne ustavijo policaji. Poln avto sem imel vina, jogurta in orožja. Kako bi jim razložil, da to tako mora biti, saj se vračam iz Prlekije.
Po 477 prepeljanih km sva z Julko«jr« ta dan ob 21.45 »zašpanila« klobaso na domačem dvorišču.
Stanovski prijatelji v LD Juršinci. Jaz upam, da bom zdrav v času vaše tekme. Se vidimo, kakšno »ustrelimo« in zopet bo minil dan, ki ga bom spravil v predalček, na katerem piše »BRILJANTNO«.
{gallery}/Jok/Porocila/2014/Prlekija{/gallery}
