Tek na dolge proge pri SD FLV 2014
Ko smo imeli dobrodelno tekmo za Danija je prišel predstavnik (Branko) tega društva in nam podaril izdaten kupček »ojrov« v imenu vseh strelcev te organizacije. Ker ne morem pozabiti take dobrote, sem se odločil, da obiščem njihovo tekmo.
Predno sem se na slikal pri lovski koči Rače, sem na Dolenjskem eno tekmo že odstrelil in jo tudi zmagal. Sicer je bila v kombinaciji, tukaj pa so imeli samo golobe. Streljalo se je na 10 golobov. To pa znajo v severnem in vzhodnem delu Slovenije streljati do onemoglosti. Seštevale so v nagradnem delu 2 seriji in pokalno 1 serija. V prvi seriji sem bolj spoznaval golobe in strelišče. Ni mi treba posebej pisati, da sem bil edini strelec, ki je streljal lovski stav. Že v spoznavni seriji sem zgrešil samo enega desnega visokega goloba. Imel sem občutek, da se izredno hitro oddaljuje od mene. Pa me je zopet občutek zapustil in sem ustrelil 2x pred njega. Tudi naslednje 2 serije sem grešil po 1x. Potreboval bi samo malo strelske sreče in bi bil popolnoma konkurenčen športnim strelcem.
Ker so imeli tudi pokalno tekmovanje in pokal je zame svetinja, sem se udaril z golobi na življenje in smrt v pokalni seriji.
V bližnji prihodnosti se bom moral zopet malo v roke vzet in poštimati v glavi ter vse deske zložiti na svoje mesto. Ujel sem se pri razmišljanju, da pokalno tekmovanje jemljem popolnoma drugače kot nagradno. Sploh ne vem zakaj. Če sem pri nagradnem streljanju že kot cunja in na meji svojih sposobnosti, sem pri pokalnem, če ravno streljam za nagradnim, popolnoma drug človek. Enostavno zaživim na novo. Od kje potegnem potrebno energijo mi ni popolnoma jasno. Tudi v tej seriji sem bil čisto nov strelec. Sploh se mi ni poznalo, da sem ta dan ustrelil že eno tekmo in imel za sabo prevoženih cca. 200km. Kar vse sem pospravil in mirno čakal končni razplet.
Za ta dan sem imel tekmovalnega duha dovolj. Sem si vzel čas in malo vohunil po okolici lovskega doma, kjer stanuje tudi strelišče in ob enem naredil tudi kakšno slikico za strelski portal. Za hrbti strelcev je bil postavljen lesen objekt in za to zgradbo so bile mize. Par metrov stran je imela štorklja svoj koridor in ga je veselo uporabljala pri svojem letenju in se za streljanje sploh ni zmenila. Niti trznila ni. Mogoče 7-8 metrov desno od bunkerja in v ravnini s strelci je bil košati grm visok par metrov. V tem grmu (predvidevam) je imel svoje gnezdo par ptičev velikosti malo nad vrabci. Preko cele tekme se je slišalo fazanje petje.
Tako, da tisti, ki me bo v bodočnosti prepričeval, kako se živali bojijo glasnega poka ob streljanju, bo imel idealne razmere, da se bo v robček »rdeče osmrkal«, če bo zelo vztrajen.
Ker se s kar nekaj člani tega SD poznam, sem jim pomagal tudi pri sojenju. Pri tem poslu sem naredil 2 dejanja na katera sem zelo ponosen. Ne toliko na sama dejanja, ampak na svojo moč, da sem si to upal narediti.
V prvi seriji, ki sem jo sodil je 6 tekmovalec pri zadnjem streljanju ostal sam na liniji.
»E dečki sedaj je bilo dovolj te zajebancije in šetanja po strelišču pred zadnjim strelom zadnjega tekmovalca«. Ko so formirali naslednjo serijo, stopim pred strelce in jih vprašam, če se znajo razvrščati po liniji ob odstreljenem golobu? Vsi so prikimali. Takoj sem na glas nadaljeval. » Gospodje strelci, da ne vidim vašega odhoda pri zadnjem krogu serije iz strelskega mesta dokler zadnji tekmovalec ne izvrši streljanja. Smo se razumeli«. Vsi so kimali, kot Nodi v otroški risanki. Tak red, kot je bil v tej seriji, si ga lahko samo še v učbenikih prebereš. Le 5 tekmovalec je v zadnji seriji poskušal zapustiti strelsko mesto, a ga je po enem koraku potegnilo nazaj, kot bi bil privezan na elastiko. Tudi v naslednji seriji sem ponovil govor pred serijo. Obnašali so se kot nekdaj vojaki v JLA. Vse tako kot mora biti. Veselje jih je bilo gledati.
Ko je drugi sodnik prevzel dirigentsko palico je pa vse to padlo v vodo. Zopet so se pred zadnjim strelom razbežali po strelišču kot mravlje.
Drugo dejanje sem pa storil verjetno mimo strelskega pravilnika, oz. tega konkretno ni zapisano v njem. Strelec se je pripravil na strel. Ob klicu, ko je golob priletel ven se je prej omenjeni ptičji par pripeljal med golobom na bunkerju in ustjem cevi. Zanimivo, da so leteli v isto smer. Strelec je goloba zgrešil in tudi ptičjega para ni poškodoval. Takoj sem ocenil, da je bil njegov vid moten s strani pernatega para. Zahteval sem »novi golob«. Verjetno ni sodnika, ki bi si upal to ponoviti.
Organizatorji so imeli smolo tudi z golobi. Ogromno se jih je razletelo. Kako smo bili špasni pri ugotavljanju vzroka za nastalo situacijo. Na koncu smo ugotovili, da vsak stari ata ne paše na vsako staro mamo. Da vsak poštar ne paše na vsako poročeno ženo in da tudi vsi golobi ne sodijo na vsak izmetni stoj. In streljali smo naprej.
Nekje na sredini popoldneva so se začeli kopičiti v okolici Maribora tisti črni oblaki, ki ne napovedujejo nič dobrega za naravo in ljudi. Po kakšni uri kopičenja je začelo nenormalno pihati. V času končevanja tekmovanja sem dobil okoli moje MK puške druščino, kateri sem razlagal zakaj sem odrezal ustje cevi. Pri največjem »gobezdanju« je priletel Branko in vpil, »Pero streljaš, te že vsi čakajo«. Zagrabil sem puško in pest nabojev in tekel na linijo. Niti nisem vedel za kaj razstreljujem, niti koliko se strelja, niti s koliko naboji. Ob streljanju sem še vedno spraševal in se iskal. Čisto sem bil zgubljen. Največji problem je pa bil veter. Da si boste lažje predstavljali let goloba v tem vetru, preberite tole.
Pri veteranih se je to zgodilo. Vsak golob ima v normalnih razmerah lepo krivuljo leta. To se pravi, da se pri izletu dviguje in tam nekje pri 50 metrih se ta krivulja začne obračati proti zemlji. Golob, ki je bil vržen pri razstreljevanju za pokal je v začetni fazi leta odstopal za 5 metrov višinske razlike v plus višine in po 30 metrih leta od bunkerja ga je že zabilo v tla. Pri mojem klicu, se je golob, v tem času, ko sem ga ustrelil in predno so šibre priletele do njega premaknil iz linije mogoče za več kot je snop teh šiber. Enostavno se ni dalo ustreliti, kot znamo. Že med razstreljevanjem, je pa še dež pokazal vso veličino mokrote.
Pri pokalnem razstreljevanju sem bil 4.
Dečki, tam iz pod Pohorja, drugo leto pridem ponovno in kar rezervirajte pokalček za mojo malenkost.
{gallery}/MLikar/2014/Porocila/FLV/{/gallery}
