Tekma v Koroški deželi
Evo gospodje strelci in ostali simpatizerji razbijalcev glinenih predmetov, vrnil sem se.
Med tem časom se mi je zgodilo veliko stvari. Tudi dolg iz preteklosti sem moral poplačati (cegu mi je na glavo padu). Predno se je to uresničilo predvsem moji boljši polovici, sem pa doživel zelo prisrčno in sproščeno tekmo v LD Prežihovo.
Sproščeno predvsem okoli strelišča, na samem strelišču pa boj do poslednje kapljice krvi. Kot boste proti koncu brali, bi bilo bolje, da bi napisal, do poslednjega patrona.
V soboto zjutraj bi po dogovoru z hišno gospodarico morali odpotovati na zaslužen počitek ob morju. Bolj ko se je bližal ta dan, po pripovedovanju moje deklice, bolj sem bil nemiren. Pa me tam nekje v četrtek vpraša, če imam v soboto kakšno tekmo. »Ne ne, veš da gremo ritke namakat«. »Dej bejž že na to tekmo, če ne bomo imeli cel dopust pokvarjen«. »Zlata si«. In ji primažem enga cmoklna na lička, da se ji je še tri dni poznalo.
Pa se dogodi ta dan in zjutraj se s stricem ( pravijo da je moj oproda Sancho Pansa) peljeva z vso kramo in do vrha nalitim rezervoarjem (za vsak slučaj) proti popolnoma neznanim krajem tam nekje na zgornjo-prednjem hrbtu naše kokoške. Med potjo sva se nekajkrat slišala z prijateljem Gašperjem preko mobija, če sem sploh še na pravi poti na strelišče. Vseskozi me je usmerjal do neke gostilne v Kotljah. Ko sva jo z mojo oprodo našla naju je čakala pogrnjena miza in na njej lovski golaž. Samo zijala sva. Ob 10 dopoldan sva bila postrežena kot največja državnika. Iz vljudnosti sva se malo branila, a ko je začela žlica peti po krožniku je v hipu zmanjkalo vsebine v njem. Že stari ata me je učil, »Fante ne brani se predolgo, ker lahko odnesejo«.
Šele ko je Gašper zabičal malo starejši (a še vedno šik) dami, ki naju je stregla, »Mama pa da nebi to slučajno računala«, sem dojel, da je to njihova domača gostilna. Sploh nimam besed, da bi se zahvalil za nepozabno dobrodošlico.
Okolica lovskega doma, v katerem sklopu je tudi strelišče, se nahaja v idiličnem okolju in že na prvi pogled se vidi da ga ureja skrbna roka. Še predno sem se prijavil za streljanje, sem malo poškilil na tablo z rezultati. »U malora«, tukaj se bo pa potrebno zelo potruditi za dobro uvrstitev. Izredno veliko je že bilo ustreljenih 14 in tudi nekaj 15 golobov od 15-ih. Se pa na tej tekmi strelja oz. se šteje v končni rezultat, kdor več 15 ustreli, boljši je. Kako pa to zgleda. Takole. Prijavil sem se 5 krat in 5 krat sem ustrelil 15 golobov in še nisem vedel ali bom zmagal. Tukaj je pa koroški Pero pokazal, da ima več denarja kot mi vsi skupaj. Ta se je kar naprej prijavljal in mi ogrožal zmago. Še dobro da ni imel strelskega dne in mu je na koncu zmanjkalo za zmago en golob.
V pokalnem delu se je streljalo na 10 golobov. Tudi v tej branži sem ustrelil polno. Se je pa streljala finalna serija in nas je prišlo v finale 9. V zelo razburljivi seriji smo samo 3-je ustrelili polno. Koroški Pero, Grega in dolenjski Pero. Zmenili smo se, da se v finalu po finalu strelja 10 golobov in se štejejo tudi drugi streli. Vsi smo zgrešili po enkrat z to razliko da koroški Pero ni nobenega zadel z drugim in zmagal. Z Gregom sva pa po enkrat zadela z drugim, tako da sva razstreljevala za drugo mesto. Določili so da tekmujeva na en naboj. V žepu sem imel 9 nabojev in sem bil trdno prepričan da je več kot dovolj za razvrstitev. Pa jih ni bilo. Po praznem žepu mi je kar Grega dal pest nabojev. Sedaj ne vem kolikokrat sva ustrelila, ampak več kot 15 krat pa sigurno. Bil sem že popolnoma brez moči in če Grega nebi »umagal« bi ga jaz sigurno zgrešil, ker enostavno nisem bil več zbran. Pošle so mi vse moči. Nagradno sem ustrelil in zadel 75 golobov zapovrstjo. Pri pokalnem še 20, to se pravi 95 golobov in to je bila skrajna meja moje vzdržljivosti. Gregu je pa lahko v uteho, da sem ga premagal z njegovimi naboji, pa še vrnil mu jih nisem, kar si lahko šteje v čast (hi-hi).
Ekipno smo ustrelili vseh 30 vrženih golobov in v tej konkurenci premočno zmagali.
Fantje izpod Uršlje gore, hvala za lepo preživeti dan in kličem »drugo leto nasnidenje«.
P.S. Hvala za nagrado. To sem dal ženi, da ne bo po poroki še naprej na roke prala perila (ha-ha).
