Foto: Peter Flis
Tekma za Memorial Rojc- Kramarič v Žalcu
Tradicionalno tekmovanje v streljanju na glinaste golobe za memorial Rojc- Kramarič
Komaj sem dočakal nedeljo. Na seznamu strelskih tekem je na vrsto prišel Žalec. To je strelišče, ki mi zelo »leži«. Spet je na vrsto prišla moja »Julka«. Že zjutraj sem jo lepo prosil naj me danes ne pusti na cedilu zaradi kakšne okvare, ker morava brez kakršnih koli pretresov priti pravočasno na strelišče.
Vreme je bilo nekam kislo, a čeprav sem se odločil, da mi ta malenkost ne bo pokvarila dneva, sem bil ob spustu v Ljubljansko kotlino skeptičen, kjer je na naju veselo zlivalo iz nebes. Ko sva se spustila preko Trojanskega hriba v Savinjsko dolino naju je presenetilo veliko lepše vreme. Z neko toplino v srcu sem tem »žabarjem«, ki sva jih pustila v prevoženih kilometrih za nama, zaželel še kar nekaj kapelj. Končno zapustim avtocesto in kmalu me pozdravi cerkvica sv. Jedrta, ki leži ob neposredni bližini lovske koče na Rinki. V mislih se temu svetniku priporočim za uspešno tekmo.
Že ob prihodu k lovskemu domu me preseneti veliko lepša okolica tega objekta. Vendar se nisem dal motiti z tem ambientom dokler zame traja tekma. Po prijavi in prihodu na strelišče se je takoj razvila debata o težavnosti golobov. To vse moraš samo doživeti. Trideset strelcev sem poslušal in trideset jih drugače strelja. Za peščico strelcev je problem streljati leve golobe, za druge pa desni. Vsem skupaj jim je nekaj enako; najbolj so jezni ko zgrešijo ravne golobe. Nekaj časa sem se še trudil, da prijateljem razložim da ravnih golobov na tem strelišču ni, a končni rezultat je bil vedno isti, zgrešen golob. Ob klicu zapisnikarja, sem se tudi sam postavil na strelsko linijo. Takoj ob prvem poku in razletenem golobu sem dobil tisti občutek da čutim puško, da diham z njo, da merek na koncu cevi sodeluje z očmi in skupaj iščeta tarčo v potovanju skozi zrak. Res krasen občutek poplačan s končnim rezultatom in prvim mestom.
Ko so strelski prijatelji streljali še tekmo na izpadanje, sem si jaz privoščil en sprehod po prelepi okolici. Tisto kar je bilo zjutraj lepo, je sedaj postalo izjemno lepo. Najprej so me presenetile popolnoma nove klopi v okolici lovskega objekta.
Zraven imajo popolnoma nove koše za smeti in kar je presenetljivo ne samo enega. Sprehodil sem se naprej, ko sem na lično narejenih otroških igralih opazil fantka, ki mi je veselo pomahal v pozdrav. Tudi tega ne doživiš pri vsakem otroku. Z največjim zanimanjem sem si ogledal table ki nas vabijo z napisom«Lovska učna pot Rinka«. To kar so moji prijatelji iz LD Žalec naredili, si lahko ogledate samo preko fotografij, ker besede pripovedovanja tukaj zelo malo pomenijo.
Zadaj za lovskim objektom sem naletel na domovanje fazanjega para in na shrambo za koruzo, katera tudi pripoveduje, da so jo nekaj že porabili. Vsepovsod okrog po drevesih visijo ptičje krmilnice in valilnice. Človek preprosto ne more verjeti da se 100 metrov stran strelja na polno, okrog naših glav pa se sliši eno samo ptičje žvrgolenje. Po hribu navzdol imajo posajeno ogromno starih sort jabolk, katere s pridom izkoriščajo, saj so lansko jesen naredili celo 700 litrov pravega jabolčnika. Nekaj teh lepot bom še pustil za poletno poročanje, saj imajo v tem terminu še eno tekmo.
Da sklenem današnji dan; fantje samo tako naprej in pokažite tem vesoljnim slovenskim jagrom kako je treba delati, da ne bomo v očeh navadnih ljudi samo morilci divjadi.
