Opravičujem se organizatorju te tekme, ker sem bil totalno neveden, kje se nahajajo na zemljevidu Slovenskih lovskih družin. Na strelski portal Slovenskih lovskih strelcev smo dobili prošnjo za objavo vabila. Jaz osebno pa od strelskega referenta. Ker to strelišče še nikoli nisem obiskal, je padla odločitev, da to izvršim v nedeljo.
Po odstreljeni tekmi v Taboru, se je moja Julka peljala preko Pragerskega proti Ptuju in naprej do Dornave. Da vam razjasnim, kaj je to Julka. To je moj avto znamke Škoda. Na Dolenjskem tem avtomobilom pravimo Julka.
To partizansko ime jo spremlja odkar pišem na ta portal.
V Dornavi mi je zmanjkalo idej, kam naj se obrnem, da pridem na strelišče. Srečeval sem se s kombijem, ki je bil ves popisan oz. polepljen z nekimi plakati. V njem je sedela faca vsa v zelenem in še strelski jopič je imel oblečen. Takoj sem vedel, da bo pravi naslov za vsa vprašanja v zvezi s tekmo. Uvidel je, da bo najbolje, da me kar sam vodi na strelišče, saj bo veliko manj energije porabil kakor, da mi razlaga, kje to je.
Prvo sem se razgledal po strelišču in njegovi bližnji okolici. Lepo urejeno. Center tega dogodka je bil velik lesen »jurček« okoli katerega je bilo še strelišče za zračno puško, strelišče za golobe, strelišče na bežečega zajca, peka odojka, stojnica lokalnih čebelarjev, šank in veliko klopi z mizami. Ob pogovoru s predsednikom LD mi je razložil, da so imeli v soboto srečanje z domačini. Zelo veliko se jih je udeležilo tega dogodka. V njegovem glasu sem zaznal veselje, ker z lokalno skupnostjo zelo uspešno sodelujejo. Z vso resnostjo lahko zapišem, da v LD s tako malo članov še nisem streljal. Klobuk dol, da so vse to speljali do popolnosti. No ja, mala napaka se jim je pripetila z odstreljenimi listki, kateri niso bili vpisani na pano. Po moji intervenciji, so takoj stopili v akcijo in vse še enkrat kontrolirali in popravili.
Prijavil sem se 2x pokalno in 4x nagradno. Ker sem bil zjutraj iz nočne izmene in eno ustreljeno tekmo sem imel za sabo ta dan, sem bil popolnoma brez energije. Prvo serijo za nagradno sem ustrelil 14 golobov. Zgrešeni golob mi je pobegnil v zgornji del hruškove krošnje. Pri prvi seriji pokalno sta mi ušla 2 goloba isto malo na desno v zgornji del prej omenjene hruške. Zanimivo pri teh pobeglih golobih je bilo to, da sem naslednje 2-3 goloba, ki sta letela zopet v hruškovo krošnjo zadel v popolnosti. Kaj sem delal pri zgrešenih mi ni bilo jasno. Nato sem nagradno ustrelil 11 od 15 vrženih golobov. Enostavno sem se počutil praznega. V avto sem šel po naboje in se pri vračanju ustavil na stojnici domačega čebelarja. Ker hočem v bližnji prihodnosti tudi sam začeti s čebelarjenjem, me je vse zanimalo. Gospod Ivan mi je začel vse razlagati in poučevati. Ker so mu letos čebele nanesle tudi hrastov med, mi ga je dal eno žličko za poizkusiti. Ravno pri preizkušanju tega hrastovega medu sem slišal preko zvočnikov svoje ime, da me kličejo na strelišče. Ne vem kako naj vam sedajle napišem. Bil sem povsem drugi Pero. Nič več utrujen. Z lahkoto sem se pripravil na strel. Koncentracija na višku. Če je pomagala tista žlička medu, ne grem brez njega nikoli več na tekmo. Z lahkoto sem ustrelil vse golobe. Sploh me ni zanimalo, ali so levi, ali letijo v krošnjo hruške. Vsi so podpisali kapitulacijo takoj po zapustitvi izletne roke. Takoj naslednjo serijo sem zadel vse golobe na pokalnem tekmovanju. Pred naslednjo serijo sem obiskal še enkrat stojnico z medom in Ivana prosil še za eno žličko medu. Počutil sem se kot majhen otrok, ki prosi piškotke. Že veliko prej sem svojim tečajnikom priporočal domači čaj z medom (seveda brez žganja) za povrnitev koncentracije in moči. Nikoli pa nisem zaznal sam, kakšno moč ima čebelji proizvod na delovanje telesa. Lahko vam povem, da čarobnega. To tekmo si bom zapomnil tudi po tej izkušnji. Po drugi žlički medu sem zadel še 14 golobov v seriji. Ne ni mi zmanjkalo pogonskega goriva od čebel, ampak sem ga sam zašuštral. Ustrelil sem več kot meter pred njega.
Tako fantje. Zopet sem vam dokazal, da smo tisti, ki streljamo lovski stav, konkurenčni športnim strelcem. Andrej mi sledi in samo še malo sreče in kilometrine mu manjka in tudi on bo na vrhu. Davorina bom pa tudi dobil pod sebe. Nekoč, nekdaj, nekje. Kar pripravi se. Seveda sem tole napisal v hecu.
Pri »abjajcnu« sva z Andrejem prišla v finale in nama je zmanjkalo za žličko medu sreče in osvojila bi glavno nagrado, pečenega odojka.
Pred podelitvijo odličij je zapela skupina pevcev iz sosednje lovske družine. Imam občutek, da so vsi prepleteni med sabo v njihovem okolju in zelo lepo sodelujejo. Bravo fantje in dekleta.
Organizatorju se zahvaljujem za povabilo. Imel sem se lepo med vami. Naslednje leto mi boste razložili, kako lahko s tako malo člani izpeljete tako tekmo. Za letos pa hvala v imenu vseh strelcev. Odstrelil sem tekmo, ki jo še nisem imel v svojih bukvah in tudi pri pokalih bom naredil kljukico za osvojeno odličje.
