No, pa sem doživel, kar sem mislil, da nikoli ne bom. Vse boste zvedeli, le po vrsti bom zapisal.
Jutro se je na Dolenjskem rodilo v čudovit dan. Nikjer sledi o tisti gnili megli, ki je že kar nekaj dni visela nad Slovenijo. Samo prestavljala se je iz Primorske, naslednji dan na Štajerskem, na Dolenjskem in ponovno od začetka. Le nad Ljubljansko kotlino je vztrajala večino dni. Ker nimam vsako tedenskega obhoda na Kočevsko stran, nisem vedel, kaj se z vremenom dogaja na njihovem koncu.
Ko sva se s stricem peljala preko Zdenske vasi in Roba, sem bil kar malo skeptičen. Iz vasi Hočevje sva z Julko naletela na jato golobov sredi ceste, kjer so kampirali zaradi tako goste megle, da niti leteti si niso upali. »O shitt«! Nič ne bo s tekmo.
Čim bolj smo se bližali Velikim Laščam, tem večji pas pokrajine okoli ceste smo videli.
Na strelišču popolnoma jasno nebo. Kaj jasno. Kristalno jasno je bilo nebo. Niti letala niso puščali za sabo nobene bele sledi. Skratka , vreme kot med poletjem, ne ob Božiču. Le ena razlika je bilo pri vremenu. Na obronkih jase, kjer domuje strelišče je bilo še malo sledi snega. Ampak nekaterih strelcev to ni motilo in so streljali v kratkih rokavih, ker je sonce prav prijetno ogrelo ozračje v kotlini.
Organizator se zopet ni izneveril svojim načelom gostoljubnosti in nas pozdravil z dobrodošlico in veliko pladnji obloženih kruhkov. Okoli teh pladnjev smo se vrstili, kot mravlje v mravljišču.
Prvo serijo sem samo opazoval strelce in golobe, ter vse skupaj malo poslikal.
Drugo serijo sem tudi sam poizkusil zadeti vse golobe. Malo me je motila leva stran strelišča, ker je bila pisana od senc bližnjih smrek. Ravno ta stran je bila kriva, da sem zgrešil goloba. Samo malo mi je padla koncentracija in katastrofa je bila tu. Ta katastrofa je bila na moj račun in veselje na golobovo življenje.
Kar je-je. Tekma je dovoljevala samo eno prijavo. Sedaj sem lahko samo opazoval, kaj dela moja konkurenca.
Imel sem čas za pogovor z Markom. Ta poba me še vedno z velikim interesom sprašuje: »Pero, kaj misliš…«? Če ravno se mi zdi, da mu nimam več kaj povedati, ker že ves moj repertoar zna na pamet in ga zelo vestno udejanja v praksi. Malo mi je pojambral, da ga pri puški skrbi, ker mu je udarna igla postala malo muhasta in vsake toliko časa zahinavi pri aktiviranju prvega naboja.
Ko je stal na strelski liniji, sem bil v popolni pripravljenosti, če bo potrebno aktivirati mojo puško v posojo. Kar prvi strel mu je zatajil. Vse je naredil kot piše v učbeniku. Sodnik mu je dodelil novega goloba. Pri 10 golobu se je zadaj za streliščem naredila skupina in opazovala njegovo streljanje. Niti enega goloba ni zgrešil s prvim strelom. Puška mu je delovala kot mašinca. Dečko ni niti enkrat pogledal okoli sebe. Vedno je vzel ne uporabljeni naboj iz cevi, tudi ko je menjaval »mala« strelska mesta, ne samo peto stojišče s prvim. Nič ga ni motilo dogajanje med serijo. Zadetke je imel neverjetno natančne. Goloba je streljal takole na oko, 10-15 metrov od bunkerja. Vrhunsko streljanje. Ko je streljal 25 goloba ni z ničemer pokazal, da je nervozen. Ko ga je ustrelil, je zopet vzel naboj iz cevi in se ni začel obračati okoli sebe v iskanju pozornosti. Strelsko mesto je zapustil šele ko je zadnji strelec opravil svojo dolžnost. Vrhunsko obnašanje in vrhunsko streljanje. 25 golobov je zadel s prvim strelom.
Ko je prišel mimo nas, sem mu seveda čestital.
«Bravo, premagal si me«.
»Jaz tebe nisem premagal. Jaz sem samo ustrelil 25 golobov. Če jih pa ti nisi sposoben ustreliti, je pa to tvoj problem, ne moj. Jaz sem danes tekmoval samo z golobi in mi Pero ni niti na misel prišel. Točno to sem doživljal, kar mi ti skušaš dopovedati od prvega dne streljanja. Da sem bil presenečen, da je bilo mimo že 25 golobov. Med streljanjem sem bil v svojem svetu. Hvala Pero«!
Da sem to slišal od fanta, ki sem ga učil od prvih korakov, sem bil srečen. Ne, na zunaj res nisem pokazal, a znotraj sem bil ponosen. To se pravi, da sem na pravi poti in imam pravi sistem učenja mladih fantov.
Pri tekmi na izpadanje smo pa bili krvavi boj. Vsak je imel 3 življenja. Ker smo streljali dvojni trap, si lahko z enim streljanjem izgubil 2 vplačana življenja. Postavili smo se v vrsto in krožili po v naprej postavljenem vrstnem redu. Ker sem med bolj lenimi »homo sapiensem« sem bil popolnoma na repu te kolone. Vse sem imel pod nadzorom. Le sebe ne. Sem kar prvega goloba, ki je priletel iz bunkerja zgrešil. Drugega, ki je priletel iz ročnega stroja, ki je bil postavljen daleč na levo stran strelišča, pa zadel. Iz igre smo izpadali kot popipsane muhe. Kar naenkrat smo ostali Marko, Milko in moja malenkost. Jaz sem imel še 2 življenja, ker sem vse nadaljnje vržene golobe zadel, in sotekmovalca po življenje. V zadnjem krogu, mi je vse Mogočni naklonil malo pozornosti, ker sem drugega goloba zadel samo po temenu le toliko, da se je videlo odleteti del barve. Milko in Mare sta pokurila še tisto življenje, ki sta ga imela. Med sabo sta si razdelila 2 in 3 mesto. Jaz sem domov odnesel veliki kos zadnjega dela pujsa, ki je po njegovi smrti in predno sem ga prejel v dar, nekaj časa visel na kraški burji precej zabeljen s soljo. Po domače mu pravimo pršut. Mare se je okitil s petelinom. Pravim živim petelinom. Seveda ga je dal takoj Lojzetu, da ga je priključil domači jati, ki kraljuje na njegovem ranču. Mare pravi, da doma res ne potrebuje moške konkurence.(ha-ha)
Omeniti moram še 2 mlada strelca ki sta prišla iz neke Sinji… (ne ni galeb),nekje iz Bele Krajine. Prišla sta v Toncevi družbi. Ko sem jih zagledal, sem si mislil-spet neki pripravniki-. Ne vem kje sta se do sedaj kalila in zakaj sta se skrivala. Dečka streljata vrhunsko. Obnašanje na strelišču brez besed. Skoraj bi rekel, prava profija. No, pa sem doživel nove obraze na strelišču. Upam, da se nismo videli zadnjič. Eden izmed teh mladih strelcev, mu niti imena ne vem, je na prošnjo vzel na podelitvi moj foto v roke in nastale so spodaj videne slike. Seveda sem mu hvaležen zato.
To tekmo ne bom pozabil po tem, da sem osvojil odličje, ki ga iz tega strelišča še nisem imel (do letos najboljše 4 mesto), Pršut je izredno dober. Mare mi je potrdil pravilnost mojega učenja vizije streljanja. In na koncu je bila požrtija izredno dobra in okusna. Deklica in dečki, kar tako naprej.
