Nikakor ne sme iti v pozabo legendarni Pohorski bataljon. Borke in borci so vedeli v kaj se podajajo, ko so se uprli okupatorju. To so bili borci z veliko začetnico. V naših srcih morajo živeti naprej, vse dokler bo obstajala Slovenska beseda.
Tudi jaz sem vedel kaj me čaka na tekmi. Če se primerjam z borci, ki so tudi prijeli za puške, sem jaz preživel to borbo. Tudi nekaj golobov je preživelo……
Celi čas vožnje preko Ljubljanske kotline je deževalo. Prav gnilo vreme je bilo. Šele v Savinski dolini se je pokazalo človeka vredno vreme. Ko je moja Julka v Slovenski Bistrici obrnila v hrib, je bilo že malo sončka videti tam gori v hribih. Samo bog ne daj svoj pogled usmeriti v dolino, tja preko Trojan, ker te je kar minilo iti naprej v hribe. Vedel sem, če priplava vsa ta siva gmota preko Šmartnega na Pohorju, bo hudir. Bil sem verjetno prvi strelec, sem ne štejem domačinov, ki sem prispel k njim v goste. V teh hribih si še vedno voščijo srečo v novem letu, če ravno je v dolini čas že krepko zakorakal v novo leto. Verjetno s tem niso mislili nič slabega, zato sem se jim pridružil pri rokovanju.
Za finale smo potrebovali samo eno serijo z ustreljenimi vsemi golobi. Saj če ti gre oz. si v formi, je 10 golobov mimo grede zadetih. Če se moraš truditi po vseh močeh in še vse svetnike pokličeš zraven, da ti pomagajo, se serija vleče v neskončnost.
Na tej tekmi sem se odločil, da bom streljal z malo drugačno kombinacijo nabojev. Nisem hotel vtakniti v prvo cev naboje brez košarice. Mejduš, da sem imel malo problemov s prvim strelom. Kar veliko krat sem moral popravljati z drugim strelom. Bolj ali manj uspešno. Zopet so me fajfali desni golobi. Verjetno se bom moral sprijazniti, da so desni golobi pametnejši od mene. Ker sem vedel, da ne bom imel možnosti ostati na strelišču do finalne serije, saj sem moral tekmo zapustiti ob 11 uri dopoldne, ker sem imel čebelarsko skupščino na Dolenskem. Posvetil sem se bolj psihološki pripravi telesa in duha. Prvo serijo sem ustrelil minus enega goloba. Nisem bil zadovoljen s svojim stanjem telesa in psihe. V drugi seriji, sem hotel to pripravo na strel pripeljati do popolnosti. Že pri prvem strelu sem prišel do stanja, ko nisem oz. sem zelo malo slišal glasov okoli sebe. Mislim, da je pri drugem krogu streljanja, strelec pred mano 2 krat zgrešil goloba. Po mojem streljanju sem sebe v mislih vprašal, kdo je strelec, pred mano. Iskreno vam povem, da sem šele na koncu serije pogledal, kdo je to. Enostavno nisem mogel prisiliti telesa, da bi se obrnil v levo. To ni bilo v opisu del, ki sem si jih naložil pri streljanju.
Par dni nazaj, sem gledal skoke in poslušal strokovnega komentatorja o psihološki pripravi skakalcev predno se spustijo po smučini. Sebe pripeljejo v ekstazo, kjer slišijo samo 10% glasov okoli sebe. Ogromno literature, ki opisujejo pripravo telesa in duha športnikov pred tekmo, sem prebral, določena poglavja tudi po nekaj 10x, dokler nisem dojel, kaj je avtor hotel povedati. Veliko tega hočem najprej poizkusiti pri svojem streljanju in vam povem, da mi v določenih stavkih zelo uspeva. Če mi je v seriji uspelo, da se nisem obrnil, da bi videl kdo strelja pred mano, je potrebno veliko truda in treniranja. V takem stanju enostavno ne veš, kdaj je konec serije. Vse golobe v tej seriji sem zadel s prvim strelom.
Streljal sem tudi prvič za novi klub. Tukaj je bila pa situacija glede psihe malo drugačna. Zadel sem vseh 10 golobov, a streljanje je bilo daleč od idealnega. Svoj prvi strel sem nekajkrat popravljal. Hotel sem vse videti in slišati. Zdelo se mi je, da sem serijo 5x prehodil preko strelskih mest. Če je konec dober, je vse dobro. Ekipno smo zmagali.
Ravno, ko sem zapuščal strelišče je začelo pihati in malo deževati. Kako se je naprej odvijalo ne vem. Vem pa to, da mi je Andrej še pred prihodom domov sporočil, da je zmago pospravil v svoj žep. To, prijatelj moj. Še en dokaz, kaj se da narediti v določenem času. Hvala ker si verjel v mene in moje podajanje znanja. Malo sem tudi ponosen. To so moji prvi fantje, ki sem jih začel učiti. Evo, po dveh, treh letih so uspehi tukaj. Mnogo krat me je Andrej poslušal in moj koncept streljanja se pri njemu odraža v vsej veličini. Po vsaki seriji, ko sem ga gledal pri streljanju, sem ga popravljal in našteval njegove napake. Dečko se je lepo učil. Lahko vam povem, da je zelo vodljiv. Kar nekaj »kvazi strelcev« mu je govorilo, da tako streljanje in učenje ne bo prineslo uspeha. Hvala Andrej, da sva jim zamašila tisto odprtino, ki se nahaja pod nosom na spodnjem delu obraza. Imel sem določeno število tečajev in tudi individualno sem učil strelce. Nikoli ne bom pozabil strelca, ki sem ga imel 5 dni na »domačem« strelišču za MK. Imel sem občutek, da je dojel, kaj sem mu hotel povedati. Tudi streljal je že , ne bom rekel vrhunsko, ampak se je lepo vzpenjal po seštevku zadetkov. Čez en mesec ga vidim na tekmi in on strelja po svojem starem sistemu. »Kako sva se pa midva učila«, je bilo moje prvo vprašanje? »Veš meni takole bolj paše«! In še danes, po dveh letih ni niti povprečen strelec na tekmah. Večkrat pride k meni in me sprašuje razne stvari o streljanju. Ne da sem jezen na njega, ampak enostavno ne čutim potrebe po dajanju odgovorov. Zakaj bi se trudil z njim, če je pa to »Sizifovo delo«. Tak strelec bo tako in tako naredil po svoje. Pa se mi smilijo. Hodi na tekme, tako kot Andrej, a uspehov ni in ni. Posnema vedno take strelce, ki veliko »lapajo« in imajo malo uspehov za pokazat. Tudi tako je življenje!
Zaradi takih fantov, kot sta Andrej in Marko, bo Petrov duh še naprej prisoten na tekmah, tudi ko bom fizično prenehal s streljanjem. Bravo. Le tako naprej.
O organizatorju in poteku tekme, raje ne bom nič pisal. Mogoče tole: Če hočete ustreliti dobro tekmo in se pri organizaciji kaj naučiti, pridite v LD Šmartno na Pohorju.
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Smartno_na_Pohorju/{/gallery}
