Na tekmi v spomin na pohorski bataljon sem podoživljal mraz in sneg tistega dne, ko se je sovražnik spravil na borce te enote.
Že ko sem se odpravljal od doma sem slišal ženo kako je jodlala za mano, da sem najbolj neumen »homo sapiens« na celem svetu. Prav zadnja beseda pa je bila: “Srečno se vrni domov!”
Če sem kdaj dal prav ženski (to je bolj izjema kot pravilo), sem ji dal ta dan. Sneg je naletaval kot nor. Če nismo vozili takoj za plužno enoto, se je sneg oprijemal cestišča in delal zastoje. So se pa našli idioti, ki so po prehitevalnem pasu vozili, da se je samo črta naredila mimo Julke. Sploh nisem bil jezen, le »Srečno« sem mu zaželel!
Rabil sem skoraj 2 uri, da sem zapeljal v celi sneg na parkirišču pri lovski koči, kjer domuje strelišče.
Ko sem odprl vrata od Julke sem jih takoj naslednji trenutek tudi zaprl. Kako je bilo mrzlo. Še dobro da sem doma oblekel dolge gate. Komaj sem se toliko opogumil, da sem šel po dve prijavi.
Že ko sem puško sestavljal se mi je skoraj zanohtalo. Naboji so bili toliko pametni, da so se vsi stresli v pravi žep, ker če bi šli mimo žepa bi imel kar probleme, da bi jih pobral.
Dokaj hitro sem bil na vrsti. Hote ali ne hote sem primerjal letošnjo tekmo in tekmo ko sem začel svojo strelsko pot. Takrat so streljali še v dolini. Lahko si se prijavil 2x in konec, ker niso mogli več strelcev spraviti pod streho do noči. Nočem sedaj povedati, da Pohorci niso v redu prireditelji, daleč od tega, samo lovsko strelstvo je v upadanju in to zelo strmem. Sploh ne vem če ga bodo lahko ustavili in obdržali na takem nivoju, da se bo še lahko reklo, da je to lovsko (masovno) strelstvo, ali bo samo še par mendeljcev streljalo in to tisti ki imajo kaj pod palcem, mogoče strica v kakšni upravi, ki ima skriti račun v davčni oazi. Žal tako vidite, če se le malo ozrete in primerjate ne tako davne čase in sedanjost. Pa dobro, pustimo to. Danes opisujem Memorial Pohorskega bataljona, ki ga sedaj organizira LD Šmartno na Pohorju.
Ni dolgo nazaj, ko mi je Bogdan rekel, »danes pa nisem prišel zmagat«! Ta dan sem se jaz točno tako počutil. Če nebi bil Branko, njihov strelski, moj dobri prijatelj, bi se že na pol poti obrnil nazaj. Komaj sem čakal, da začnem streljati in še bolj sem bil neučakan, da bo konec.
Mogoče sem že preveč v letih, da bi lahko svoje telo prisilil v take norije sredi zime. Enostavno nisem čutil orodja (puške) v roki. Kot da bi imel sloj ledu v dlani. Puška je enostavno šla po svoje, ko sem jo dvigoval k licu. Malo prej sem zapisal, da je dobro, ker sem oblekel dolge spodnjice. Drek je bilo dobro. Tako me je zeblo, da so se še gate tresle od mraza. Ne-ne. To ni več zame. Saj sem ustrelil vrhunsko za te razmere. V vsaki seriji sem zgrešil po enega goloba. Predvsem zadnji zgrešeni golob mi bo ostal še dolgo zapisan v mojem memoriju. Iz 5 stojišča sem se vrhunsko pripravil, seveda če tresenje telesa od mraza odpišemo. Postavil sem se skoraj polni meter mimo bunkerja. Nato sem šel po goloba s puško na sredino bunkerja. Ob klicu sem videl da je bil popolnoma desni nizki golob. Ker sem pravilno stal, bi bilo zadeti tega goloba mala malica. Pa je iz te male malice postal veliki problem. Telo ni hotelo iti v smer izleta goloba. Približno tako je izgledalo, kot bi bil počasni posnetek telesa ob normalni hitrosti goloba. Vse skozi sem bil 5 do 7 metrov za njim. Točno to sem videl in vedel, a ga nisem mogel dohiteti. Oziroma, jaz ki streljam v prostor kamor prileti, sploh nisem dosegel cone v katerem je bil golob. Lahko bi dosegel cono goloba šele v grmovju, ko bi golob že valil mladiče. Še danes mi večkrat pride ta trenutek in slika pred oči.
Verjemite Pohorci, da bi ostal dalj časa z vami, ko me nebi tako stresal mraz. Nikakor se nisem mogel ogreti. Niti ob lesenem »šporhetu« mi ni bilo nič bolj toplo. Tiste vaše kuhane dobrote si pa nisem upal probati, ker so imeli možje postave ravno tisti vikend akcijo o nekem »nula-nula šofer«. In jaz , ob morebitni ustavitvi, naj jih prepričujem, da sem moral to piti, ker drugače nisem mogel streljati. Halo. Ne bo šlo. Tako, da sem takoj po zadnji ustreljeni seriji zapustil prizorišče in se srečno vrnil na Dolenjsko.
