Iz tekme v Škalah sem jo hitro ucvirnal na strelišče, ki ga še nimam v svojih knjigah. Še dobro, da sem imel Andreja v avtu in Marka na strelišču. Nikoli in nikdar pa najbrž še potem dolgo ne, nebi našel poti na strelišče. Ena sama cesta. Če smo se obrnili na levo, bi morali na desno. Če smo manever naredili v obratni smeri, smo se zopet zaštrikali.
Tiste rumene hiše za katero bi moral zaviti na desno, ni bilo nikjer, če se je pa že kakšna rumena pojavila, so bile pa tri ena za drugo in vsaka je imela svoj desni odcep. Nič drugega nam ni preostalo, kot da smo odrli okno pri moji Julki in poslušali kje poka. Potem pa ni bilo problema. Nekaj pa vsem potnikom v avtu ni bilo jasno. Zakaj je vsak ustrelil dva krat. Kaj hudiča,a nihče ne zadene s prvim strelom.
Prav kmalu sem tudi sam ugotovil zakaj se dvakrat strelja. Joj pre joj. Koliko truda in energije sem vložil v prvo 10-ko pri pokalnem streljanju. Strelišče imajo pod lovsko kočo in do strelišča vodi nekaj deset stopnic. V dolino je šlo brez problema. A po streljanju se je bilo potrebno vrniti za mizo na kozarček pijače. Ravno pod vrhom bi najraje zavpil, da naj ujamejo moje srce, saj jaz pridem pol ure za njim na vrh. Samo sapo sem spustil in sem se moral vrniti v dolino. Naj skrajšam, da sem ustrelil 5x pokalno. Od tega sem 2x ustrelil polno, 2x po 9 golobov in 1x 8. Na tej tekmi streljajo tako, da se šteje naslednja serija za končno uvrstitev. Prikobacal sem do 2 mesta.
Na nagradnem področju sem se eno serijo res popolno skoncentriral na streljanje. Tudi uspeh je bil popoln. 15 zadetih golobov. Opravil sem še 2 prijave in ustrelil 12 in 13 golobov.
Tudi če bi hotel še streljati nebi bil sposoben poseči po polni seriji. Enostavno sem pokuril vso razpoložljivo energijo, kar jo premore moje telo. Potrebno je bilo nekaj pojesti. Kamor koli sem se obrnil, je omamno dišalo. Odločil sem se za golaž. Ko ga je bilo potrebno »colati« so pa rekli, da je zastonj. Dečki, ne me basat. Kaj pa je danes zastonj. Še mačka se ne popraska zastonj. A osebje na strelišču delijo hrano »džabe«. Pa bi rekel, da se jim je prismodil, ali skisal in ga talajo zastonj. Nič od tega. Vrhunska specialiteta. Saj bi šel še po eno porcijo, a me je bilo sram. Kaj si bodo pa mislili. En Dolenc bo pojedel ves golaž.
Če sem pa čisto odkrit sem pa hotel pustiti malo prostora v svojem vampku (oprostite vampu), ker je bilo na koncu tekma za pečenega odojka. Tukaj sva z Andrejem gospodarila. Nihče nama ni bil kos. Ker sva oba bolj pri ta debelih, sva tega pečenega gospoda razdelila med vse, ki so še vztrajali na strelišču.
Domačim lovcem se vidi, da so zagnani na svojem področju. Okolico lovskega doma imajo lepo urejeno, da o strelišču ne izgubljam besed. Skratka pohvalno. Lepo sem se imel pri vas.
Krog strelišč, ki so odstreljeni se hitro zaključuje. Tudi pokal je v vitrini.
P.S. Prvič sta se na strelišču srečala tudi Andrej in Marko. Ljubljančanu se je videlo, da se je ustrašil športnih golobov. Marko nikoli v življenju ni streljal športnega stava. Ko je videl, da lovski stav ni neki bau-bau jih je klati vrhunsko. Mare le pogumno. Le zjutraj vstani prvi in na mizi popokaj tavelik kupček denarja, ker drugače boš tenko piskal na strelišču. Če boš to naredil (s kupčkom sem mislil) boš pa tenko piskal, ko prideš domov. Saj veš, kako reagirajo žene, ko omenimo streljanje. Sedaj pa izberi Ti. Jaz upam, da se bomo večkrat družili na tekmah.
{gallery}/Jok/2016/Porocila/Bresnica/{/gallery}
