No, pa sem prišel do časa, ko bom lahko napisal kakšno na račun tekem pod Gozdnikom.
Naj priznam, da mi je to strelišče zelo pri srcu. Vedno grem z veseljem na to tekmo.
Tako je bilo tudi v začetku julija. Odločil sem se, da bom prvo odstrelil na tarči z MK puško. Vrhunskih 3 minusa od 100% možnih krogov. Prav v veselje mi je bilo, saj sem potreboval zelo veliko energije za ta rezultat.
Na vrsti je bil gospod Bežeči merjasec. Ta dečko me je lepo peljal lulat, oz. »sc.t«, kot radi lovci rečemo. Če ste brali moje prejšnje zapiske, sem vam vedno svetoval, skoraj prosil, da si vse iz odstreljene tekme doma zapišete v zvezek in drugo leto pred določeno tekmo pogledate, kaj vas je v preteklosti motilo ali razveselilo pri streljanju na določenem strelišču. Tako sem tudi jaz pogledal v »bukve«, kako in kaj je bilo na preteklih tekmah. Za bežečega merjasca sem imel zapisano za leto 2014 da sem streljal v rilec in bil prvi v tej panogi. Za leto 2015 pa, da sem streljal v čekan in bil zopet prvi. Za letos sem se odločil, da ponovim lansko streljanje v čekan. Na tekmi so se sodniki domenili, da povedo prva dva strela a šele po drugem strelu. Tekmovalec ni vedel, kateri je prvi strel in kateri drugi. Tako je tudi meni povedal, »en je 4 na tri in en je 4 na devet«. To se pravi, da sem imel en strel spredaj in enega zadaj. Sedaj je pa nastal problem v moji glavi, kateri je zadaj in kateri spredaj. Kot pravi mladina,«šit«. Katerega naj popravim. Prvi spredaj, prvi zadaj, drugi zadaj ali spredaj. Da bi na račun drugih strelišč ustreljenih merjascev tudi ni moč računati. Tabor pod oko, Slovenske Konjice v začetek prvega kroga na tarči, Rečica pri Laškem pred lato. »Bemti salata«. Problem. Da sem pridobil malo časa sem zaprosil še enkrat potrditev ustreljenih krogov. Sodnik ni povedal nič drugače. Problem se mi je zdel še večji, ker nisem imel občutka, da mi je puška kaj zaplesala, predno sem pritisnil na sprožilec. Možgančki so mi skoraj na glas zašepetali, »streljaj kot znaš«. Ker so za mano že v vrsti stali ostali strelci, sem streljal bolj pod prisilo.
»Joj prejoj«. Ko sem videl tarčo, me je skoraj kap. Imel sem ustreljenih 5 strelov spredaj in 5 zadaj v popolni grupi. Spredaj sem imel ustreljenih 4 strele v 4 in enega v 5, vse v vodoravni liniji na sredino. Zadaj na tarči pa 4 strele v 4 in enega v 5, tudi vse v vodoravni liniji na sredino tarče. Med to grupo ni bilo niti 2 cm razmaka med luknjami od strelov. Vrhunska grupa.
Sedaj sem skoraj prepričan, da sem streljal zadaj. Bom videl drugo leto. Če ravno končujem s streljanjem, bom na vrhunske tekme še vedno z veseljem prišel. Ker sem imel v planu ustreliti popoldan še strelišče, ki ga še nimam zapisanega, sem vedel, da bom na tej tekmi streljal samo eno prijavo, če ravno so dovoljevali 2 prijavi. Naj kar tukaj zapišem, da sem popoldan zmagal tekmo na Kog-u.
Na vrsti so bili še golobi. Streljalo se je 15 golobov lovski stav. Tekmo sem že zasral, tako, da grem lahko na golobe brez kakšnega koli pritiska. Brez problemov sem pospravil vseh 15 golobov s prvim strelom. Na prijavnem listu sem imel zapisana 2 vrhunska rezultata in enega zelo revnega. Ne boste verjeli. Ker zelo rad gledam statistiko moje bukve, sem se potrudil in našel tekmo na kateri sem bil slabši kot 17. To mesto sem namreč zasedel v Grižah. Našel sem tekmo na Toškem čelu leta 2004 ko sem bil 20. To se pravi, da sem rabil polnih 12 let, (sem ne štejem kompaka, ker ga nikoli nisem resno streljal) da sem dosegel svojevrsten rekord. Tudi to je lepo pogledati.
Zimsko tekmo so razpisali za konec novembra. Med vožnjo sem stricu pojambral, da me malo skrbi, ker ne vem v kakšni formi sem. Sem kar od nekaj strelcev slišal, da je streljanje glinastih golobov isto kot vožnja s kolesom. Ko se enkrat naučiš, vedno znaš. Vreme za to tekmo res ni bilo idealno. Med vožnjo je tudi malo deževalo in megla se je vlačila po vseh vrhovih. Bog ve kaj se kuha pod Gozdnikom. V okolici pivske fontane v Žalcu je bilo vreme še tako-tako. Malo megle, malo ne in tako naprej. Hudič je bil, ko sem se iz Migojnice začel vzpenjati v hrib. Sama izredno gosta megla. Ko sem se ustavil na strelišču je bilo tam par »strelskih mandeljcev«, ki so čakali na boljše vreme. Greli so se ob toplem čaju. Iz strelskega mesta lovski stav se ni videlo označenega goloba na sredi bunkerja. Predvsem jih je grela debata o lovskih in strelskih doživetjih. Prav take pogovore rabimo, da bi še z večjo vnemo obiskovali te naše tekmi. V skupini so stale same legende, ki znajo tudi zelo doživeto povedati te dogodke. Jaz bi jih poslušal v nedogled. Toliko časa smo regljali, da se je megla malo odpeljala oz. dvignila iz strelišča. Seveda so že uro nazaj odpovedali tekmo. Ampak mi nebi bili strelci z dušo, če nebi padla odločitev, da se »abjajcem« vseeno ustreli. Dečki moji. To je bil resnično najboljša tekma, kar sem jih letos streljal. Bilo nas je nekje 10-12 in vsak se je prijavil 2x. Streljali smo do onemoglosti. Kot bi se udarili za resnična življenja. Jaz sem si na začetku nasul 2 škatli nabojev v žepe in sem pred koncem, ko je zmanjkalo golobov na izmetnem stroju izkoristil in šel še po škatlo v mojo Julko. Pa da ne boste mislili, da smo streljali na 2 naboja. Ja, a samo 2 kroga. Nato na enega. Ivč je z berglami hodil iz ene strani strelišča na drugega. Ker nismo znali drugače zaključiti, smo se odločili, da se postavimo v grmovje pravokotno na izlet srednjega goloba. Praktično je bil let goloba čisti kompak. Najbolj sem se bal levega goloba, ker smo ga imeli za streljati le par metrov in že je izginil za grmovje. 3 smo ostali na koncu in vsi 3 smo dobili tega goloba in tudi zadeli smo ga. Ne v prah, a delčki so odleteli od njega. Da smo zaključili, smo potrebovali krepko uro. Za ne pozabit. Toliko golobov že dolgo ni bilo zadetih. Nato smo v koči naredili žurko z odojkom in fižolom v solati. Včasih se mora hrana ujeti s stanjem v družbi in je še lepše. Ravno ta hrana je bila v tistem trenutku najboljša. Da vi vidite, kakšno žurko sva imela s stricem potem v Julki. Tudi tukaj sva tekmovala, kdo bo daljšega spustil. Ampak domov sva prišla srečno, kar je najvažnejše. Hvala dečki.
