»Jupi ja ja, jupi jupi ja, na krožniku spet bo ribica«
Tekmo v podnožju Šmarne gore že kar nekaj let obiskujem, tako da nisem več zelenec na tem prizorišču.
Zjutraj smo se dobili na parkirišču podružnične šole v Dol. Nemški vasi. Boštjan se je ponudil, da za prvo tekmo odigra zastonj taksista.
Tudi svojim »varovancem« vedno svetujem, če imajo le možnost naj izkoristijo vožnjo na tekmo kot sovoznik. Manj si telesno in umsko izčrpan. In še najvažnejše, vid imaš manj utrujen. Seveda pod pogojem, da te vozi oseba ki ji brezpogojno zaupaš. Če boš obenem, ko se pripenjaš z varnostnim pasom v usta tlačil še osebno izkaznico ( da v primeru nesreče prepoznajo truplo) nisi nič naredil.
Jaz teh problemov nisem imel, zato smo smejoči prispeli na prizorišče tekme.
Smo bili prvi med tekmovalci, ki smo se prijavili. Ker so strelske steze oddaljene od parkirišča in lovskega doma nekaj sto metrov, smo vsi natovorjeni s strelsko kramo kolovratili mimo kuhinje. Že od daleč smo se drli in naročevali porcije rib čez približno eno uro, ko se vračamo tod mimo. Smo jih pa takoj slišali od kuharjev, »Kje imate pa cviček«. Tole pa povem samo vam in to potihoma na ušesa. »Mislim da je v naših genih malo gorenjske krvi. Vedno obljubljamo za drugo leto.«
Strelišče za golobe je postavljeno na vzpetini in pri vznožju pristajanja golobov poteka poljska pot, ki je zelo priljubljena za rekreativce.
Stali smo na strelskih mestih in ravno pri ogrevanju orožja, se je nad Alpami pripeljal veliki avion, ki se je trudil vzleteti. Sedaj ne vem ali ga je Jok videl ali ne. Potegnil je ravno v smer jeklenega ptiča. Vrsta je prišla na mene, ker sem stal na sosednjem stojišču. Jaz nebi bil jaz, če nebi pripomnil. »Ti ga nisi zadel, sedaj moram za tabo pa jaz popravljati.« Seveda smeh ni izostal.
Verjetno je ta smeh ostal pri Joku shranjen nekje v možganih in se ni zbral 100% za prvi strel. Zgrešil je prvega goloba in nadaljeval z odliko. Sam pri sebi sem se zamislil, kako mu uspe ali ne uspe se skoncentrirati na prvi strel. Ravno njemu sem govoril, da se po prvem strelu vidi sposobnost strelca na koncentracijo dela, ki ga opravlja.
Boštjan in jaz sva vpisala polno serijo v strelski meni.
Pri MK se je streljalo na veteransko tarčo stoje ob fiksnem kolu. Izkoristil sem vsa tri poizkusne strele. Bil sem totalno nezadovoljen s svojim streljanjem. Kar nekaj sem pritiskal brez veze. Tudi prvi strel za oceno sem ustrelil nezbrano. K sreči je bila 9. Potem sem se vzel v roke in tudi proženje se je popravilo. Pri »šicu« imam malo hoda do kolena na sprožilcu. Sledi samo še mali pritisk sprožilnega prsta in pok je tukaj. Ravno to sem prakticiral pri nadaljevanju streljanja v Šmarni gori in tudi rezultat ni izostal.
Ob vračanju proti lovski koči, smo že na daleč vohali aromo pečenih rib. Privoščili smo si jih s »taveliko žlico«.
Še pozdrav s prisotnimi in odpravili smo se proti Otočcu.
Sem pa vesel, da smo se zmenili o pošiljanju končnih rezultatov in to je bilo tudi storjeno. Pod Šmarno gorski fantje, hvala.
P. S. Smo se pa naslednji petek dobili na treningu v Sadu in se je zgodila zanimiva situacija. Ko smo med sabo pričeli debato, kako je bilo v Šmarni gori je kar nekaj strelcev bentilo, da niso vedeli o tej tekmi nič. Najbolj jih je motilo, ker ni bilo objavljenega vabila na strelskem portalu. Ne moreš verjeti, kako se je vse to prijelo med strelci. Bravo fantje. Pred letom smo začeli, sedaj imamo tak obisk, da »glava peče«.
{gallery}/Alfonz/porocila/Smarnagora2012/{/gallery}
