To je bila nedelja, ko bi moral obiskati strelišče oz. tekmo na kateri še nisem bil. Kdor me pozna ve, da zelo trpim, ko moram izpustiti dobro tekmo. Mi enostavno duša ni dala miru, ter sem se zjutraj odpeljal pod hrib, ki ga kličejo Šmarna gora. Zelo rad tekmujem na tem strelišču. To, da se jim ob pol dvanajstih ne splača speči 2 ribi za tekmovalca, ki zapušča strelišče pustimo ob strani. Dobro, ne splača, ne splača, a tekma kot tekmovanje je zame vrhunska. To tekmovanje se odvija že proti koncu sezone, ko imam kot tekmovalec poln kufer tega tekmovanja in streljanja z raznoraznimi cevmi.
Tudi kondicijsko in psihično sem že na samem robu prepada in enostavno rabim take tekme, na katerih sem prepričan v uspeh, da si zopet napolnim baterije. Na to tekmo grem vedno popolnoma neobremenjen. Resnično grem samo uživat v tekmovanju.
Prva polovica nedelje je bila rezervirana za to tekmovanje. Pot me je vodila mimo naselja Tacen, kjer sem pred 50-timi leti tudi stanoval. Ko sem se vračal iz tekme sem to hišo tudi obiskal. Gospodarja s katerim sva se v rosnih letih skupaj igrala ni bilo doma. Tako, da bom moral obisk ponoviti.
Bil sem med prvimi obiskovalci-strelci, ki so se prijavili na tekmovanje. Predno smo se odpravili od lovske koče, približno 200m stran na strelišče, smo potrebovali kar debelo uro. Oblikovale so se skupinice ljudi in so kar tekmovali med sabo, kdo se bo bolj glasno smejal. Skratka, tudi vzdušje je bilo sproščeno. Da sem vso kramo, ki jo potrebujem za streljanje prenesel do strelišča v enem šunku, sem uporabil tudi strica. Že tako je majhen in droban, a jaz mu dam nesti še MK puško. Vse skozi sem ga moral opozarjati in imeti na očeh, da ni udaril s puško po kakšni korenini, saj mu je visela iz rame čisto na pete. Če bi naju kdo poslušal skrit za grmovje, bi verjetno mislil, da furajtava s konji, tako sva bila glasna.
No ja, pa sva brez nezgod prišla na strelišče. Iz strelskih mest so se nekaj časa zelo lepo videli vrhovi Alp. Nato je prišla megla in delno zakrila te vrhove. Če bi bil bolj vešč moje slikarske skrinjice, bi nastale vrhunske slike. Med tem, ko sem streljal golobe, sem moral pozabiti na vso to lepoto, ki me je obkrožala v daljni okolici. Serijo smo morali 3x prekiniti. 2x zaradi sprehajalcev in 1x zaradi psa, ki si je zaželel iskati divjad ravno v okolici bunkerja. Od domačih lovcev se ni upal nihče biti glasen, ker je bil to pes od njihovega starešine (khh,khh).
Vse to dogajanje in prekinitve me niso prav nič motile. Zadel sem vseh 20 golobov in to na »šus«.
Pri kombinaciji so imeli seštevek golobov in veteranske tarče sede ob fiksnem kolu za vse generacije. Za to tarčo imam posebno zgodbo. Skoraj vsem sem že povedal, da jaz streljam na špico, ki je nastreljena na 9/6. Tako sem se navadil in pri meni je navada železna srajca. Ker pa so si sedaj sledile 2 tekme na to tarčo, sem šel na »moje« strelišče za MK in merilni križ spustil za 25 klikov, da sem s križem prišel v 10. To sem naredil malo za šalo, malo za res. Da vidim kakšen je občutek streljati s križem. Bil sem presenečen. Če sem se pripravil tako kot treba, je bila vedno 10.
Na tekmi sem si moral ves potek streljanja dopovedovati, da je danes križ glavni, če ne sem takoj nastavil špico na 10. Na poizkusno tarčo, to je levo zgoraj, sem imel vse zadetke nizko 9 na pol sedmih. Pri prvem strelu sem meril malo visoko v deset in tam je strel tudi padel. Prvo tarčo sem ustrelil 2×10. Bogovsko. 2 tarčo 2×10. Gosposko. 3 tarčo 2×10. Razkošno. 4 tarča me je z 9 postavila na realna tla. Drugi strel v to tarčo je bila tudi 10. Tukaj bi zapisal realistično. In 5 tarča 2×10. Vrhunsko. Celo sam sebe sem presenetil. Sem dokaj hitro naštudiral kako se to strelja. Usedel sem se na panj in obe nogi postavil vzporedno z linijo streljanja. Višino merilne naprave sem dobil brez problema. Tukaj ni potrebno nobene fakultete, da bi postavil križ na pravo višino. Sedaj je bilo samo še vprašanje, koliko bom stopala obračal v levo ali desno, da pridem v 10. Puška mi je stala na 10 toliko časa in to popolnoma pri miru, da sem se že bal povečati pritisk na sprožilo. Tako, da vsa umetnost je bilo samo dobiti fini občutek, da sem sprožilo pripeljal, do kolena in samo še malo povečal pritisk in že je počilo. Pri tisti 9-ki, sem brez kolena hotel sprožiti. Saj sprožil sem že, a ne precizno. In rezultat je bil tak kot je bil. Sam sebi sem obljubil, da bom tudi jaz na neki tekmi, ko se bo streljalo na veteransko tarčo ustrelil 100. Se da, verjemita, da se da.
{gallery}/Jok/2015/Porocila/Smarna_gora/{/gallery}
